Božo Dimnik: Postali bomo podalpski Hrvati

Slovenski lobist, ki je bil zelo blizu modri krvi. Odraščal je na dvoru Aleksandra Karađorđevića, na katerem je bil njegov oče vodja za lov. Pozneje v Sloveniji je očeta doletela obtožnica. "Obtoženi Dimnik je špijoniral za neugotovljeno službo neugotovljene države," se je glasila, pravi Božo.

Po 30 letih življenja po svetu se je s Slovenci in Hrvati spet zbližal ob razpadanju Jugoslavije. Takrat je bil navdušen nad odcepitvenimi težnjami obeh držav, danes pa pravi: "Nisem več prepričan, da je bilo to dobro." Prepričan pa je, da se je Hrvaški zgodila krivica, da tako pozno vstopa v Evropsko unijo.

Pravite, da nas bo Hrvaška prehitela. Kako? S čim?

Mi smo zamudili funkcijo svetovalca, pobudnika idej na Balkanu. Kot je bila po drugi svetovni vojni Avstrija. To bi morali narediti, prevzeti to vlogo, ki smo jo zasluženo ali nezasluženo tudi uživali. Slovenski proizvod je bil dober, nasvet je bil dober. Vse te atribute, ki smo jih imeli po krivici ali po pravici, smo zamudili. To bodo zdaj prevzeli Hrvati. Zakaj mislite tako?

Samo en razlog bom povedal. Ta je, da na Hrvaškem ne boste nikoli slišali, da bi se zmerjali z ustaši in s partizani. Pri nas pa je to žargon. Vsakdanji jezik, vsak dan slišite na televiziji, kdo je kaj bil, kaj ni bil. Predstavljajte si družino, moža in ženo, ki se ves dan prepirata, nikoli ne bosta šla spat in ne bo otrok. To je to.

Hrvati niso tako sprti?

Ne, na tej ideološki ravni ni primerjave. Takih ideoloških razhajanj, kot so pri nas, nisem videl nikjer na svetu. Nikjer.

Kaj vstop Hrvatov v Evropsko unijo prinaša Slovencem?

Vse je odvisno od nas. Prepričan sem, da veliko dobrega obema državama. Kaj?

Dva majhna naroda, dva in štirje milijoni. To ni niti za eno Švico. Imamo komplementarni gospodarstvi. Zelo redko so tako idealno komplementarno pokriti področja in interesi. Drug drugega ne izključujemo, se samo dopolnjujemo ... In namesto da bi to sinergijo izkoristili Slovenci sebi v prid pred 20 leti, da bi izkoristili to njihovo sposobnost komuniciranja, mi bi bili pa tisti iz ozadja, ki smo pridni, ki znamo, ki imamo dobre banke … (Nasmeh) Na primer, če bi Ljubljanska banka.

Ljubljanska banka bi bila najboljša banka na Balkanu, če bi takrat poslušali mene. Samo mene. Pa je to lahko rečeno zelo prepotentno. Ampak tako je bilo.

Kaj ste svetovali?

Na vlado sem prišel s predlogom, ne bom imenoval posameznikov, prišel sem s Tuđmanovim in Mesićevim pooblastilom. Mi bi plačali 10 milijonov mark, kar ni bil noben denar v primerjavi z, na primer, dokapitalizacijami. In potem bi deblokirali žiro račun LB-ja, da bi poplačali tiste največje reveže, ki so imeli na računu po sto mark. Prestalo pa sukcesivno v petih letih. Ob tem, da smo imeli trikrat več terjatev do hrvaških podjetij in subjektov, kot je bil ta dolg do varčevalcev. In mi bi to vse dobili nazaj. Tako preprosta matematika, da me še danes gomazi, da je niso razumeli. Zakaj vedno obvelja, tudi pri tej rešitvi, da nas bodo Hrvati prenesli okrog?

A mislite na Mercator? Hrvati nas ne bodo nič prenesli okrog. Sami se bomo. Zakaj nas bi Hrvati, saj nimajo povoda in razloga za to. Moraš biti tako pameten, da se znaš odzvati, da znaš vse preračunati. Saj so v svetu znana pravila igre v poslovanju.

Kako gledate na prodajo Mercatorja?

Sploh Mercator moramo prodati, če je v taki fazi. Nekdo mora biti lastnik.

Pa je Agrokor tisti?

Ne bi si upal trditi. Ne poznam bilanc Agrokorja. Nekateri so skeptični, češ je na dnu, da potrebuje denarni tok. To so vse špekulacije, na Hrvaškem dobro posluje, za Mercator tega ne morem reči. Hrvaška se je morala za vstop v Evropsko unijo bolj potruditi, kot se je Slovenija. Na prvi pogled se zdi, da so bolj učinkovito začeli reševati tudi vprašanje korupcije.

Da, to tudi, ampak korupcije je bilo pa tam veliko, veliko več. Zato tudi te črne številke, ta standard, pa 20 odstotkov nezaposlenih, vse je posledica strašne korupcije, ki je bila tam. Toliko, kot se je kradlo na Hrvaškem, se po moje ni nikjer.

Se vam zdi, da so oni s tem opravili?

Da, zdaj so. Zdaj je to ena proti sto. Razmere so podobne našim. No, pa sodišča tam so hitrejša, tudi bolj nepristranska so.

Kako to, da ste se pred 20 leti vključili v to zgodbo osamosvajanja?

Iz banalnega razloga. Nikoli se nisem ukvarjal s politiko. Ko se je začel JBTZ, sem živel v Švici, 30 let sem bil po svetu. Takrat pa sem odkril neverjetno zgodbo naše emigracije. Kakšno intelektualno, gospodarsko moč imamo. Hrvati še bolj kot mi. To je bil začetek, druženje, ko smo se hoteli rešiti Juge, čeprav danes nisem več prepričan, da je bilo dobro.

Ni bilo?

Nisem prepričan.

Zakaj ste po osamosvojitvi obeh držav ustanovili Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva?

Zato, ker se je, takoj ko nas je priznal ves svet, začelo. Nenadoma smo od sodelovanja prešli k nesodelovanju. Imeli smo nenavadne razmere politikov budal, ne morem reči drugače. Bil sem žalosten in razbesnjen, pa sem ustanovil društvo. To mi je vzelo ogromno prostega časa, tako da sem nehal loviti ribe.

Vam je žal?

Ni. Jezi me za Slovenijo, da smo to izpustili. Mi bi imeli najboljše banke na Balkanu. Mi bi se kopali v zlatu. V zlatu bi se kopali. Bili bi svetovalci za vse do Makedonije. Zdaj smo pa, zdaj bomo pa podalpski Hrvati.