Ankaran

Kakšnih dvajset let že hodim v Ankaran, v vseh letnih časih, seveda tudi poleti. Tako sem zadnji teden preživel v tem zanimivem obalnem kraju, ki je po novem prestolnica samostojne občine, čeprav ta menda še ni popolnoma zanesljiva. Na sprevrnjen način se nova občina nadzira tako rekoč že na vsakem koraku. Edino Popovičevo krožišče v Ankaranu še vedno vztraja v svoji uvodni izvedbi iz začasnih plastičnih kock; medtem so dokončali že vsa koprska krožišča.

Tudi zapeljive parcele nad krajem, ki jim je bila še pred kratkim usojena neusmiljena pozidava, samevajo, tako kot do njih speljane nove ceste. Z razvojnega, urbanističnega vidika je bil "upor" Ankarana ne le upravičen, ampak tudi nujen.

Četrtkov naliv, ko so se hudourniki deževnice neusmiljeno zlivali z vasi nad Ankaranom, je nazorno pokazal, kako so palme le slepilo, da odsotnost komunalne ureditve ne bi bila tako groteskno boleča. Pokazal je tudi, kako je prav ta komunalni kaos simbol ne le trenutno še aktualne koprske oblasti, ampak marsikatere slovenske občine, za katero je najpomembnejša kombinacija instantnega učinka turbokiča in profitarski pragmatizem.

Meja med Koprom in Ankaranom še nikoli ni bila bolj očitna: če zavijete z ankaranske ceste proti Bonifiki oziroma Serminu, se najprej peljete skozi goščavo trstičja po starem, razritem, sicer asfaltiranem kolovozu. Na začetku Luke naenkrat zapeljete v prvo dvopasovno krožišče, potem po nadvozu še v drugega (da je popolnoma jasno, da ste prispeli v Koper) in že se vozite po popolnoma novi nedokončani cesti, ki zagotovo še nima uporabnega dovoljenja, čeprav po njej že veselo hrumijo največji in najtežji tovornjaki.

Ubijalsko dozo so na sobotno noč ponujali v mondenem Gantarjevem Portorožu. V Avditoriju, ki si silno prizadeva gojiti vtis pravega malomeščanskega zabavnokulturnega prizorišča, so uprizorili pravi testosteronski žur, pretepaške boje najboljših slovenskih tekmovalcev v K1 in MMC. Avditorij je bil spodobno poln in zadovoljen, še ena turistična noč je bila izpolnjena. Polnočni sprehod po portoroškem korzu kot edino opazno novost ponuja večje število afriških uličnih krošnjarjev, sicer je vse isto diskoidno in slaščičarsko. In Palace je tako strašljivo prazen: upam si staviti za steklenico najboljšega primorskega vina, da ga bodo prej kot v treh letih spet zaprli.

Ankarančani lahko na Primorskem ponudijo alternativo. Na jesenskih volitvah sicer še ne bodo mogli voliti svojega občinskega sveta in trenutno imajo tudi silne težave, ko morajo na koprski občini pridobiti kakšno birokratsko dovoljenje. Vendar to dokazuje le, kako slab politik je Popovič. Če bi hotel, da Ankaran ostane v koprski občini, bi moral iredentiste prav zdaj najbolj podkupovati (tako kot jih je pred leti).

Današnja podoba njihove občine je sicer kaotična, a ji ne manjka dobrih točk (pokopališče školjk, Beblerjeva sprehajalna pot, Resslov gaj, Valdoltra, Debeli rtič ...) Predvsem pa ima, tako kot vsa Obala in istrsko zaledje, očarljivo bujno naravo. Iz tega bi morala izhajati in na to bi morala staviti samostojna ankaranska občina. Močno upam, da ji bo uspelo. Obala potrebuje dober zgled.