Slovenski dolžniki raje gredo na sodišče, ker si s tem kupujejo čas

V Sloveniji premalo poznamo prednosti izvensodnega reševanja potrošniških sporov in zaradi tega se, v nekaterih primerih pa tudi zaradi preračunljivosti, raje odločamo za preobremenjena sodišča, nam je v pogovoru pojasnila predsednica Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR) Katarina Kresal.

Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (ZIsRPS), ki je začel veljati 14. novembra lani, potrošnikom prinaša pomembne novosti in pravice. Ker pri nas še niso razvite dobre prakse izvensodnega reševanja potrošniških sporov, je ECDR v sodelovanju z državnim svetom in Evropskim pravnim inštitutom organiziral strokovni posvet na temo novega zakona, ki bo potekal danes. Udeleženci bodo lahko opozorili na bistvene dileme, na podlagi razprave pa bodo lahko oblikovali priporočila, ki bodo pomagala pri izvajanju določb novega zakona.

Kaj so za potrošnika najpomembnejše značilnosti novega zakona o izvensodnem reševanju potrošniških sporov?

Obveznost velikih ponudnikov, kot so banke, zavarovalnice, ponudniki potrošniških posojil, spletni ponudniki ipd., je, da potrošnikom omogoči reševanje potrošniških sporov v izvensodnem postopku, pri čemer je večino stroška dolžan kriti ponudnik. Poleg tega zakon strogo regulira tudi izvajalce izvensodnih postopkov reševanja potrošniških sporov, ki morajo dosegati visoke standarde strokovnosti, da se lahko registrirajo pri pristojnem ministrstvu, in so pod nadzorom inšpekcijske službe. Podjetja, za katera zakon določa, da morajo potrošnikom ponuditi izvensodne postopke, lahko izbirajo le med registriranimi izvajalci potrošniških postopkov.

Kaj so poglavitne prednosti izvensodnega reševanja potrošniških sporov v primerjavi s sodnim?

Ko potrošniki reševanje spora predajo sodišču, izgubijo praktično ves nadzor nad potekom postopka, saj jim ostane samo ta možnost. Sodnik jim je dodeljen, čas trajanja postopka ni pod njihovim nadzorom, rezultat pa pogosto ni tisto, kar pričakujejo. V alternativnem postopku reševanja spora si stranke praktično same določijo vse glavne parametre postopka, torej strokovnjaka, vrsto postopka, čas, v katerem je treba najti rešitev, in okvir rešitve. Ko stranke obdržijo nadzor nad postopkom, je tudi strošek bistveno manjši.

Kakšne oblike izvensodnega reševanja sporov poznamo?

Na voljo je več vrst, tudi kombinacije med njimi, izpostavila bom le nekatere. Pri mediaciji ena ali več nevtralnih oseb – mediatorjev – zaupno pomagajo strankam pri pogajanjih, da najdejo sporazumno rešitev spora. Z mediacijo dosežen sporazum se lahko zapiše v pravni obliki z močjo pravnomočne sodbe. Odločanje pri mediaciji je povsem v rokah udeležencev, medtem ko pri arbitraži prepustijo odločitev arbitru ali arbitražnem senatu. Takšna odločitev ima vedno moč pravnomočne sodbe. Med-arb je kombinacija, pri kateri stranki v sporu najprej skušata doseči rešitev z mediacijo, če to ne bi uspelo, pa mediator prevzame vlogo arbitra. Posebna kombinacija je arb-med, kjer se reševanje spora začne z arbitražo, vendar arbiter svoje odločitve ne sporoči, temveč prevzame vlogo mediatorja. Če mediacija ne bi bila uspešna, arbiter sporoči svojo odločitev.

Na katerih področjih se pojavlja največ sporov, ki se jih reši po izvensodni poti?

V izvensodnem postopku se lahko reši katerakoli vrsta spora, razen kazenskega pregona, ki je v rokah države. Sicer pa je na področju potrošniških zadev največ sporov iz zavarovalnih in bančnih razmerij.

Kakšna je uspešnost izvensodnega reševanja?

S tem, ko se stranke sporazumejo, da bodo spor reševale v alternativnem postopku, je že polovica dela opravljenega, hkrati pa obstaja velika verjetnost, da bodo spor tudi rešile. Sicer pa je uspešnost odvisna tudi od izbranega postopka. Če je to mediacija, potem lahko stranki kadarkoli izstopita iz postopka, tudi če ni rešitve. Če je to arbitraža, potem se iz postopka ne moreta več umakniti. Na koncu je izdana odločba o rešitvi spora, ki je za stranki zavezujoča kot sodba. Pri ECDR imamo glede uspešnosti dobre rezultate, praktično vse spore uspešno rešimo, ko se stranke enkrat usedejo za mizo. Kakšni so stroški izvensodnih poravnav v primerjavi s stroški sodnih postopkov?

Za zahtevnejše spore smo po naročilu strank že večkrat pripravili primerjave stroškov sodnega postopka s stroški alternativnega postopka. Izračun je pokazal, da bi stranke plačale vsaj polovico manj stroškov, če bi spor reševale izvensodno, da o prihranku časa sploh ne govorimo. Alternativni postopki se namreč merijo v dnevih ali največ mesecih, sodni postopki pa v letih.

Kaj je v Sloveniji trenutno največja težava tovrstnega reševanja sporov? Po kateri državi bi se lahko zgledovali?

Slovenija je pri mediaciji, ki se izvaja v sklopu sodišč, ena od treh najuspešnejših držav v Evropi. Pri mediaciji, arbitraži ali kateremkoli drugem alternativnem postopku sodišč se kot težavno vedno znova pokaže nepoznavanje teh postopkov in pomanjkanje tradicije reševanja sporov brez državne prisile. V zadnjih letih se je temu pridružil tudi zelo preračunljiv razlog dolžnikov, ki želijo zavlačevati plačilo in gredo raje na sodišče, saj si s tem kupijo čas, ko jim ni treba plačati dolga. Alternativni postopek se namreč ne more izvesti, če obe stranki v sporu ne soglašata s tem.

Ali je kaj na tem področju, kar lahko Slovenija drugim državam ponudi kot primer dobre prakse? Nekaj, kar bi se lahko naučili od nas?

To je nedvomno naš sistem sodišču pridružene mediacije, ki je prejel tako nagrado EU kot Sveta Evrope. Sicer pa je izjemno zanimanje v državah EU požel tudi specializirani postopek med-arb za reševanje potrošniških sporov, ki smo ga razvili v našem centru. Gre za kombinacijo mediacije in arbitraže, ki jo izvajajo nekdanji sodniki, ki so tudi mediatorji. Njeni rezultati so res odlični.

Ali slovenski državljani poznajo prednosti izvensodnega reševanja potrošniških sporov?

Nepoznavanje prednosti alternativnih postopkov reševanja sporov je največji razlog njihove neuporabe. Glavni podatek, ki ljudem manjka, ko se odločajo, po kateri poti bi reševali spor, je, kakšno moč ima odločitev, sprejeta v alternativnem postopku. Če je sporazum dosežen v mediaciji, ki je najbolj nezavezujoč postopek, se ta lahko zapiše v takšni obliki, da ima enako moč kot pravnomočna sodba. Torej, če se rešitev najde v alternativnem postopku, bo imel dokument, v katerem je zapisana, takšno moč, kot bi jo imela sodba, izdana na sodišču. Večina ljudi je zelo presenečena, ko to sliši.

Ali se sploh zavedamo vseh svojih potrošniških pravic, ali znamo uporabljati razpoložljive mehanizme uveljavljanja svojih pravic?

Ljudje vsaj okvirno poznajo svoje pravice, vendar pa jim do zdaj, če problema ne rešijo v reklamacijskem postopku pri podjetju, ni bilo na voljo prav veliko možnosti, da spor rešijo kakorkoli drugače kot na sodišču. Novi zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov je prvi, ki velike ponudnike blaga in storitev sili, da morajo potrošniku ponuditi tudi kakšno drugo pot za reševanje spora, ne samo sodne. Pri tem je pomembno, da zakon predpisuje, da stroške izvensodnega reševanja sporov praktično v celoti nosijo ponudniki blaga in storitev, ne potrošniki.

Zakaj se je Evropska komisija odločila regulirati reševanje potrošniških sporov?

Z dozdajšnjo ureditvijo je potrošnik v razmerju do ponudnika blaga ali storitev vedno potegnil krajšo. Spori, ki izhajajo iz teh razmerij, so praviloma manjših vrednosti in potrošniku se preprosto ni finančno izšlo, da bi šel zaradi tega na sodišče, če pa je že šel, je imelo podjetje praviloma na voljo večje možnosti in sredstva za pravno pomoč in vztrajanje pri dolgotrajnem sodnem postopku. Novi zakon vzpostavlja ravnotežje v tem razmerju moči med ponudnikom in potrošnikom s tem, da daje potrošniku na voljo nov mehanizem reševanja sporov, ki ga ne stane praktično nič, poleg tega pa je tudi bistveno hitrejši od sodnega postopka.

Kaj je pogoj za začetek takšnega postopka?

Za začetek izvensodnega reševanja spora je potrebno soglasje obeh strani. Pri prijavi spora lahko tudi dobite pomoč glede izbira načina izvensodnega reševanja spora. Če stranki svojega spora še nista predložili sodišču, lahko steče postopek takoj po pridobitvi soglasij, če je primer že na sodišču ali če je sodišče o njem že odločalo, pa je bila vložena pritožba, bo sodišče v primeru mediacije lahko na zahtevo stranke postopek ustavilo za tri mesece in ga napotilo na izvensodno reševanje. Čim zgodnejši začetek reševanja krepi verjetnost sporazumne rešitve in bistveno niža stroške reševanja.