Torek, 26. 3. 2019, 4.06
5 let, 8 mesecev
Razkrivamo: zakaj nekdanjemu finančnemu ministru Čuferju gori za petami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
25
Dokumenti razkrivajo, kako je nekdanji minister za finance Uroš Čufer želel vplivati na ustavne sodnike pred njihovim odločanjem o ključnem zakonu pri sanaciji bank.
Konec leta 2013 je Slovenija izvedla sanacijo bank. Država je v kapital treh državnih bank (NLB, Nove KBM in Abanke) vplačala za 2,8 milijarde evrov denarja, ki si ga je izposodila v tujini, zaradi česar je močno povečala svojo zadolženost. Ključni ljudje tega procesa so bili guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, tedanja predsednica vlade Alenka Bratušek in minister za finance Uroš Čufer.
Med vsemi člani tako imenovane slovenske trojke se je v zadnjih letih javno najmanj govorilo o vlogi Uroša Čuferja, ki ga že od leta 2014 ni več v slovenski politiki. Prav tako ga po naših podatkih ni na seznamu oseb, ki jih je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) konec lanskega leta zaradi domnevno spornega reševanja NLB ovadil specializiranemu državnemu tožilstvu.
Toda po naših informacijah Čuferja nekatere ugotovitve kriminalistov močno obremenjujejo. V preiskavi naj bi namreč našli dokaze, da je želel na nedovoljen način vplivati na ustavne sodnike pri odločanju o ključnem zakonu o sanaciji bank, ki je omogočil izbris njihovih podrejenih obveznic. Najmanj dvakrat naj bi želel stopiti v stik s posameznimi ustavnimi sodniki in neformalno vplivati na njihovo odločanje, a so ti njegovo namero zavrnili. Čufer takratnega dogajanja ne želi komentirati.
Kaj sta Čufer in Jazbec želela od ustavnih sodnikov
Zgodba sega v jesenske mesece leta 2013, ko se je vlada Alenke Bratušek pripravljala na sanacijo bank. Finančno ministrstvo je pripravilo novelo zakona o bančništvu (Zban-1 L), ki je omogočal pravno podlago za izbris obveznic in delnic domačih bank. Medtem ko so njihovi lastniki opozarjali, da bodo zaradi poseganja v njihove pravice za nazaj uporabili vsa pravna sredstva, je Čufer odgovarjal, da gre za uveljavljanje pravil Evropske komisije, ki so začela veljati 1. avgusta 2013.
Še sredi oktobra 2013 je Čufer slovenskim novinarjem v Bruslju razložil, da pri novem zakonu ne pričakuje težav, čeprav mu je že takrat pretila nevarnost ustavne presoje. Toda dokumenti, ki smo jih pridobili na Siol.net, dokazujejo, da sta se Čufer in tedanje vodstvo Banke Slovenije očitno ves čas zavedala, da sta pri zakonu na spolzkih tleh.
Že v začetku novembra sta namreč ustavnemu sodišču predlagala sestanek, na katerem bi se vnaprej pogovorili o noveli zakona o bančništvu, torej mimo vednosti nasprotnih strank v tem postopku - razlaščenih lastnikov obveznic. To je bilo še v času, ko zakon ni začel veljati, saj je petega novembra 2013 državni svet nanj izglasoval veto.
Čufer: Kaj pa, če bi se neformalno dobili s predsednikom?
Dokumenti tako pričajo o tem, da sta želela Čufer in vodstvo Banke Slovenije vnaprej vplivati na ustavne sodnike pri njihovem poznejšem odločanju o zakonu. To namero so kot tako prepoznali tudi na ustavnem sodišču. 11. novembra, tri dni pred ponovnim odločanjem v državnem zboru, so ponudbo soglasno zavrnili, saj bi šlo po njihovem za nedopustni konflikt interesov. Ob vložitvi zahteve za ustavnost bi bila namreč tako ministrstvo za finance kot Banka Slovenije stranki v postopku.
"Obveščam vas, da sem pravkar prejela klic generalnega sekretarja Ustavnega sodišča RS dr. Sebastjana Nerada, da so se danes sestali sodniki in soglasno odločili, da žal v tej fazi ne morejo sprejeti ponudbe Banke Slovenije in ministrstva za finance za sestanek v sredo, saj tega še nikoli niso storili, hkrati pa je tudi že zelo verjetno, da bodo pobudo o ustavnosti predloga zakona o bančništvu prejeli in bomo tako Banka Slovenije kot ministrstvo za finance stranka v postopku," je v sporočilu Čuferju, Jazbecu, drugim članom sveta Banke Slovenije in pravni službi zapisala generalna sekretarka Banke Slovenije Vida Šeme Hočevar.
"Poizkusili smo vse, žal več kot to trenutno ni mogoče," je še dodala.
Miroslav Mozetič, nekdanji predsednik ustavnega sodišča
A Čufer se kljub temu ni pustil odgnati, razkrivajo dokumenti. Še isti dan, ko je ustavno sodišče zavrnilo ponudbo za sestanek, torej 11. novembra, je predlagal "neformalni sestanek" s predsednikom ustavnega sodišča. Prav na ta dan je to funkcijo nastopil Miroslav Mozetič, ki je nasledil Ernesta Petriča.
Tega sestanka po naših podatkih nikoli ni bilo. Tri dni pozneje, 14. novembra 2013, je državni zbor sprejel zakon. Dober mesec dni pozneje je država na zahtevo Banke Slovenije v tri banke vplačala 2,8 milijarde evrov kapitala in razlastila imetnike podrejenih obveznic. Oktobra 2016 je ustavno sodišče odločilo, da mora zakonodajalec v pol leta odpraviti ugotovljeno neustavnost in nekdanjim obvezničarjem zagotoviti učinkovito pravno varstvo, kar se sicer še do danes ni zgodilo. Že takrat pa Čuferja ni bilo več na ministrstvu.
Uradno: izbris podrejencev je predlagal Čufer
Poskus odkritega lobiranja pri ustavnih sodnikih ni edini razlog, zaradi katerega so kriminalisti del pozornosti v preiskavi usmerili tudi na Čuferja. Pridobili naj bi namreč tudi dokaze, da je prav nekdanji minister za finance od Banke Slovenije izrecno zahteval izbris imetnikov podrejenih obveznic (v angl. "bail-in"). To naj bi se zgodilo konec novembra 2013 na seji sveta Banke Slovenije.
Takrat so se namreč v notranjih službah centralne banke še vedno pojavljali številni pomisleki o načinu sanacije bank: od sporne metodologije ugotavljanja velikosti luknje v bankah, ki jo je guverner Jazbec vsilil na zahtevo Evropske komisije, do brisanja obvezničarjev, pri katerem je bila Slovenija izjema v območju evra. Medtem ko se je Čufer skliceval na sporočilo Evropske komisije, ki da je jasno govorilo o "pravični porazdelitvi bremen", torej v prid izbrisa, so nekateri opozarjali, da pri tem ni šlo za izrecno, pravnozavezujoče navodilo Bruslja. To zadnje naj bi ugotovila tudi kriminalistična preiskava.
Iz zapisnika omenjene seje sveta Banke Slovenije je razvidno, da je Čufer z izbrisom obveznic eksplicitno pogojeval državno vplačilo denarja v tri banke. Poudaril je, da "ni pripravljen vložiti denarja, če 'bail-in' ne bo prej urejen in uveljavljen".
Pri tem je Čufer izrecno zahteval še, da Banka Slovenije ne objavi rezultatov vrednotenja premoženja slovenskih bank (AQR). Verjetno zato, ker je vedel, da so bili opravljeni v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi, še danes pa se pojavljajo resni dvomi o metodološki ustreznosti manevrov, zaradi katerih je država v banke vplačala več denarja, kot je prvotno načrtovala.
Člani tako imenovane slovenske trojke: guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, tedanja predsednica vlade Alenka Bratušek in minister za finance Uroš Čufer.
Ko guverner sodnika vabi na kosilo
Po naših informacijah kriminalisti do zdaj niso našli dokazov, ki bi dovolj nazorno kazali na Čuferjevo sodelovanje pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic, zaradi katerega je NPU ovadili pet takratnih članov sveta Banke Slovenije: tedanjega guvernerja Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirolo, Janeza Fabijana, Darka Bohneca in Mejro Festić.
Toda v ovadbi naj bi poudarili, da razširitev kroga osumljencev na Čuferja v prihodnje ni izključena. Na policiji in v specializiranem državnem tožilstvu sicer imen osumljencev v (pred)kazenskih postopkih ne razkrivajo. "Ne bi želel ničesar komentirati," je Uroš Čufer odgovoril na vprašanje, ali so ga kriminalisti v preiskavi zaslišali.
Poskus vplivanja na ustavno sodišče kaže na neverjetno voljo tedanje vlade in Banke Slovenije pri pripravi, vsiljevanju in sprejemanju zakonodaje, ki je imela tudi po mnenju samih snovalcev precej pomanjkljivosti. Pri tem so bili očitno pripravljeni na hojo čez mejo, ki deli sodno od izvršne oblasti. Že pred dvema letoma smo tako poročali o podobnem ravnanju nekdanjega guvernerja Jazbeca. Ta je več mesecev vabil na kosila sodnika, ki je na ljubljanskem registrskem sodišču leta 2013 vpisoval domnevno sporne sklepe o vpisu dodatnega kapitala bank.
Kje je danes Uroš Čufer?
Uroš Čufer je bil eden od treh članov ekipe, ki je leta 2013 izpeljala sanacijo bank, enega od najdražjih projektov v zgodovini Slovenije. Kot minister za finance je bil odgovoren za operativno izpeljavo sanacije bank in je imel dostop do vseh ključnih informacij, tudi o slabih terjatvah. To je pozneje lahko dobro unovčil v zasebnem sektorju.
Po zamenjavi oblasti leta 2014 je namreč zapustil politiko in ustanovil svetovalno podjetje MIAI. To je leta 2015, torej v prvem letu delovanja, ustvarilo dobrih 421 tisoč evrov prihodkov in 241 tisoč evrov čistega dobička.
Ena od njegovih prvih večjih strank je bil Mirko Tuš, ki je Čuferja že leta 2015 najel kot svetovalca za prestrukturiranje svoje trgovske verige Engrotuš. Pozneje je prestopil na stran morebitnih kupcev Tuševih terjatev. Začel je sodelovati s podjetjem Elements Capital Partners pri projektu nakupa terjatev do Engrotuša, pozneje pa tudi pri preostalih projektih.
Ena od njegovih prvih večjih strank je bil Mirko Tuš.
Vmes so ga italijanski lastniki banke Intesa Sanpaolo (nekdanje Banke Koper) imenovali za predsednika nadzornega sveta, za kar je v letu 2017 prejel kar sto tisoč evrov bruto nagrade.
Oktobra 2017 je Čufer na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo o zlorabah v bančnem sistemu, ki jo je vodil poslanec SDS Anže Logar, poudaril, da "bi bil račun za bančno sanacijo nižji, če bi bili ukrepi narejeni pravočasno". "Denar, ki je bil porabljen za dokapitalizacijo bank, je bil po njegovem mnenju porabljen zelo dobro. Mislim, da se je ta denar že povrnil ali pa se bo v kratkem," je dejal.
25