Miti o zadolževanju ZDA

Kitajci so financirali zadolževanje ZDA ... ... in ko ga ne bodo več, bo Amerika ostala brez denarja. Takšen argument je zelo popularen, ampak malce zgrešen. Kitajska ni kupovala ameriških obveznic z namenom, da bi financirala ameriški dolg, ampak jo je bolj skrbela lastna dobrobit – s kupovanjem ogromnega števila ameriških obveznic so pritiskali na vrednost kitajskega juana, kar je večalo konkurenčnost pri mednarodni trgovini. Tako so bili veliko bolj konkurenčni recimo v Nemčiji, ki pa je zaradi močnega evra izgubila delež izvoza v ZDA v primerjavi s Kitajsko.

Kitajski torej ni v interesu prodati svoje dolarske naložbe, saj bi to pomenilo močno rast juana, kar pa bi seveda močno ogrozilo njeno konkurenčnost na mednarodnih trgih.

Centralna banka tiska denar! Še eno popularno nerazumevanje je nerazumevanje delovanja ameriškega Feda oz. nastanka denarja. Denar lahko nastane oz. pride v obtok na dva načina. Prvi način je državna potrošnja, saj država s trošenjem "polni žepe" zasebnemu sektorju, ki tega denarja še ni plačal v davkih, potrošnja pa se financira s prihodnjim zadolževanjem (ki se vrača s prihodnimi plačanimi davki zasebnega sektorja). Drug način nastajanja denarja pa je kreditiranje. Ko vam banka da posojilo, je na novo ustvarila denar (ja, iz "zraka"), ki vam ga položi na račun in s tem ustvari depozit. Ta način da v obtok veliko večjo količino denarja kot pa državna potrošnja in je tudi glavni krivec za inflacijske pritiske.

Sama centralna banka nima direktnega vpliva na količino denarja v obtoku (tisti denar, ki ga lahko zasebni sektor troši), ampak lahko s spreminjanjem obrestnih mer vpliva na ponudbo in povpraševanje po denarju (posojilih) – nižja, kot je obrestna mera, več ljudi in podjetij bo želelo posojilo, kar pripelje do višje gospodarske aktivnosti in tudi višje inflacije. Ko pa pridemo do ničelnih obrestnih mer, kot so v ZDA zadnja štiri leta, pa ima centralna banka precej zavezane roke. Lahko začnejo uporabljati nekonvencionalne metode, kot so nakupi bolj dolgoročnih obveznic (temeljno obrestno mero se v bistvu določa z nakupi kratkoročnih obveznic po izbranih cenah). Zaradi teh nakupov obveznic, poimenovanih tudi kvantitativno sproščanje, veliko ljudi meni, da centralna banka tiska denar.

Vendar bolj natančen pogled na bilanco centralne banke in bančnega sistema pokaže, da temu ni tako. Vse, kar se pri kvantitativnem sproščanju dogaja, je, da se rezerve bank pri centralni banki investirajo v dolgoročne obveznice. Rezerve bank pri centralni banki pa so zelo visoke, ker je povpraševanje po posojilih majhno, pa tudi ponudba bank je omejena, ker si ne želijo dodatne izpostavljenosti do zasebnega sektorja. Zato lahko ameriška centralna banka vsak mesec nameni 85 milijard dolarjev za nakupe dolgoročnejših obveznic.

Tiskanje denarja bo privedlo do hiperinflacije! To nerazumevanje je povezano s prejšnjim o tiskanju denarja. Hiperinflacija je zelo redek pojav in zahteva nekaj predpogojev, da nastane. Eden najpomembnejših je nestabilnost celotnega ekonomskega in političnega sistema določene države, posledično boste velikokrat zasledili, da je hiperinflacija političen in ne ekonomski konstrukt. Povišana inflacija nad ciljano vrednost, ki jo določa centralna banka, pa lahko nastane predvsem zaradi enega razloga – dejanske količine denarja v obtoku. Že Milton Friedman je pokazal, da je inflacija vedno monetarni fenomen, vendar moramo paziti, kaj definiramo kot količino denarja v obtoku.

Najbolj preprosto je spremljati, kakšna je rast posojil zasebnega sektorja, saj to najbolj vpliva na cene znotraj košarice dobrin, ki jo statistični uradi spremljajo za izračun inflacije. Tukaj lahko tudi vidimo, kako kvantitativno sproščanje ne more privesti do inflacije, saj se ob rasti bilance centralne banke niža količina posojil zasebnemu sektorju s strani komercialnih bank.

Če se malce bolj poglobimo v delovanje monetarne politike, centralne banke in sistema zadolževanja v ZDA, lahko torej ugotovimo, da je tveganje bankrota ZDA minimalno. To je razvidno tudi na trgih, kjer so zahtevane donosnosti na ameriške kratkoročne obveznice okoli 0 odstotkov, dolgoročne pa okoli 2,5 odstotka.