Matej Lahovnik: Če bi moj zakon veljal za DUTB, se kaj takšnega ne bi zgodilo

Minilo je dobrih pet let od sprejetja tako imenovanega Lahovnikovega zakona, ki je plače direktorjev v državnih in občinskih podjetjih omejil na petkratnik povprečne plače v družbi. Predsedniki in člani uprav, izvršni direktorji, poslovodje in prokuristi so tako upravičeni do omejenih plač, omejenih variabilnih delov plač za uspešno poslovanje ter omejenih odpravnin.

Za Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), kjer visoke plače prav zdaj razburjajo javnost in politike, Lahovnikov zakon sicer ne velja. Vlada je namreč v zakon o ustanovitvi DUTB zapisala, da ta zanje ne velja. Tako je plača glavnega izvršnega direktorja Torbjorna Manssona lahko znašala 37 tisoč evrov mesečno. Če povprečna plača zaposlenih na DUTB znaša 3500 evrov bruto, bi torej Mansson po Lahovnikovem zakonu prejel največ do 17.500 evrov bruto. A tu se postavlja vprašanje, ali bi za ta položaj uspeli dobiti primernega kandidata.

Na težave z iskanjem primernih vodilnih kadrov zaradi Lahovnikovega zakona opozarjajo tudi v Združenju Manager in Združenju nadzornikov Slovenije, nedavno pa je na to opozoril tudi prvi nadzornik Nove Ljubljanske banke Gorazd Podbevšek. Potožil je, da imajo v največji slovenski banki precejšnje težave z iskanjem novega člana nadzornega sveta. Izpostavil je predvsem nizko plačilo in razkrivanje osebnega premoženja, kar moti predvsem tujce.

Najbolj glasni kritiki zakona so tisti, na katere se zakon nanaša Avtor omenjenega zakona, nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik pojasnjuje, da ni šlo za protikrizni, temveč higienski ukrep v času krize.

"Imeli smo celo vrsto državnih menedžerjev, ki so si sredi krize izplačevali med 30 do 40 tisoč evrov mesečno, ne glede na poslovne rezultate. Poleg tega smo na 30-odstotkov fiksne plače omejili variabilni del. In kar je bistveno, omejili smo odpravnine. Spomnimo se samo Kramarjeve milijonske odpravnine iz NLB," pravi Lahovnik.

Afera s plačami DUTB se ne bi zgodila "Prav zadnji primer izjemno visokih plač v DUTB kaže na smiselnost mojega zakona. Izigravanje z aneksi, ki so plače dvignile blizu 40 tisoč evrov, v tem primeru ne bi bilo mogoče," ponazori nekdanji gospodarski minister. V DUTB po njegovem tudi ni določenih merljivih ciljev in izplačil plač v skladu z rezultati.

Kaj je po Lahovnikovem mnenju ideal slovenskih državnih menedžerjev? Lahovnik dodaja, da v normalnih tržnih razvitih ekonomijah z majhnim deležem državne lastnine, kjer korporativno upravljanje deluje, zakon absolutno ne bi bil potreben.

"V nenormalnih razmerah, kot smo jim priča v Sloveniji, kjer je prisoten velik delež državne lastnine in smo priče vrsti slabih praks korporativnega upravljanja, pa je moj zakon nujno zlo. S tem lahko menedžerske plače in odpravnine ohranjamo pod nadzorom. Ideal slovenskih državnih menedžerjev je monopol na trgu, slab nadzor s strani politike imenovanih nadzornikov ter neomejene plače in odpravnine," je prepričan Lahovnik.

Hkrati poudarja, da je zakon daleč od idealnega, "a na tem svetu pač nič ni idealno". Pravo rešitev zato vidi v privatizaciji državnih podjetij, kjer bo zasebni lastnik postavil prave standarde korporativnega upravljanja. Da bi to naredila vlada, je po njegovem mnenju velika iluzija, v katero nihče več ne verjame.

Lahovnik: Nihče ni odšel, celo nasprotno Lahovnik še spomni, da so ob sprejetju zakona, nekateri opozarjali, kako bodo državni menedžerji in nadzorniki množično odhajali v tuja zasebna podjetja. "Zgodilo se je ravno nasprotno. Še bolj se politično pretepajo za funkcijo v državnih podjetjih. Po mojem vedenju nihče ni odšel," je oster. Zakon mora zato po njegovih besedah ostati dotlej, dokler Slovenija ne bo izpeljala privatizacije. Ima pa politika vso pristojnost, da zakon ukine. A pri tem mora nase prevzeti tudi odgovornost za nove plačne ekscese, še pravi.

Menedžerji opozarjajo na težave pri kadrovanju Izvršna direktorica Združenja Manager Sonja Šmuc je prepričana, da gre za izjemno škodljiv administrativni zakon za slovensko gospodarstvo, saj pritiska predvsem na človeka, ne pa na njegovo odgovornost za dobro poslovanje podjetja. Ta poleg omejevanja osnovne plače omejuje tudi variabilni del.

"To ni dobro sporočilo menedžmentu, ki mora za dobre rezultate delati zagnano in v dobro družbe. Sporočilo zakona se torej glasi: Vi ste vodilni delavci družbe, takšna plača vam pripada, upajmo, da bo na koncu leta še nekaj dobička," je ogorčena Šmucova.

Družbe postajajo vse manj privlačne za prevzem vodenja "Lahovnikov zakon je prinesel veliko pasivizacijo članov nadzornih svetov glede sistema nagrajevanja uprav. To posledično pomeni tudi vpliv na kadrovanje uprav v teh družbah. Skupaj z drugimi zakoni, ki vplivajo na državne družbe, te družbe postajajo vse manj privlačne za prevzem vodenja," pa je prepričana generalna sekretarka Združenja nadzornikov Slovenije Irena Prijović.

Prijovićeva še pravi, da so poleg Lahovnikovega zakona problematična še določila zakona o dostopu do informacij javnega značaja, zakona o SDH glede razkrivanja premoženja, tudi sama strategija SDH, ki posega v neodvisnost vodenja in nadzora teh družb. Ta ne predstavljajo dejavnikov, ki so članom nadzornega sveta teh družb v pomoč pri iskanju najboljših kandidatov za člane uprav.

"Takšni kandidati običajno že imajo dobro pozicijo in potrebno jih je prepričati za prevzem nove funkcije, to pa postaja vse težje tudi zaradi diskreditiranja kandidatov, ki vstopajo v kadrovske procese teh družb," opozarja.

"Bistveno ožji prostor izbire" Kot pojasnjuje Šmučeva, je bilo sprejetje zakona posledica nemoči vlade, da upravlja s premoženjem v državni lasti. "Vlada tedaj ni imela niti strategije upravljanja državnega premoženja, plače pa so bile v nekaterih državnih podjetjih res bistveno previsoke, zlasti v primerjavi z uspešnostjo teh podjetij. Namesto, da bi se vlada lotila reševanja tega problema skozi korporativno upravljanje, je vlada preprosto sprejela zakon, ki je povzročil cel kup težav pri kadrovanju vodilnih delavcev," pove Šmucova.

Šmucova sicer ne razpolaga s podatki, koliko menedžerjev je zaradi Lahovnikovega zakona zapustilo položaje. Omeni pa izjemno slabe izkušnje nadzornikov pri sestavi poslovodstva družbe, saj se jim je prostor izbire močno zožal. Prepričana je tudi, da nadzorniki s takšnimi intervencijami na trg dela pošiljajo napačne signale.

"Država ni privarčevala nič, ampak je na več koncih izgubila" "Razlogi za odstop s funkcije ali nenadaljevanja mandata članov uprav so stvar dogovora oziroma seznanitve med upravo in nadzornim svetom, zato nam to ostaja skrito. Najbrž pa so se uspešni menedžerji manj odločali za delo v državnih družbah, pa ne samo zaradi omejitve plačil, ampak tudi drugih zakonov, ki državne družbe postavljajo v depriviligiran položaj glede na družbe v panogi, ki nimajo pretežnega državnega lastništva ali tuje družbe," pove Prijovićeva.

Dodaja, da je država z Lahovnikovim zakonom izgubila potencialno višje davke na plače in plačilo dohodnine, v zdravstveno in pokojninsko blagajno pa je bilo vplačanih manj prispevkov. "Država ni privarčevala nič, ampak je na več koncih izgubila," ocenjuje.

Z nizkimi plačami je težko dobiti prvorazredne menedžerje "Če vemo, da je za opravljanje vodstvene funkcije primerno določeno plačilo, ki ga nadzorniki ne morejo zagotoviti, je s sprejetjem zakona prihajalo tudi do različnih interpretacij kaj na primer pomeni povprečna plača in ali si lahko zaposlen v dveh podjetjih. Vodilni so se tako veliko ukvarjali s samim seboj, namesto, da bi se osredotočali na zahtevne cilje," pravi Šmučeva.

Dodaja, da je imela vlada možnost zahtevne cilje postaviti že mnogo prej, ne da smo čakali na zakon o SDH. Ta namreč določa 8-odstotni donos na kapital. "A težko je z nizkimi plačami dobiti prvorazredne menedžerje, ki bodo dolgoročno ustvarjali zahtevane donose," še sklene izvršna direktorica združenja Manager.