Kaj bi vsak šef rad vedel, pa si ne upa vprašati?

Maja Golob je leta 2016 s svojo iskreno izpovedjo o spopadanju z izgorelostjo v knjigi z naslovom Ne čakaj na vikend pri marsikomu spodbudila razmislek o uravnoteženem usklajevanju službe, družine in časa zase. Tokrat daje misliti s svojo novo knjigo Ne čakaj na stranke, ki je, kot pravi, namenjena vsem vodjem, ki jim je mar, kakšne odnose imajo s sodelavci in strankami.

Podjetnica, specialistka za direktni marketing, ustanoviteljica agencije Spago, predavateljica in avtorica knjig Ne čakaj na stranke in Ne čakaj na vikend bo v okviru serije dogodkov bizi.si, ki jih organizira podjetje TSmedia, poslovne odnose osvetljevala z različnih vidikov ter svetovala, kako pridobivati prave stranke in kako graditi pristne odnose z njimi.

"Z razdajanjem znanja ničesar ne izgubim. Nasprotno: z vsakim vprašanjem ali mnenjem bralca dobim novo perspektivo, s katero lahko nadgradim svoje razmišljanje." Foto: Manca Birk Začniva pri šefih … Eno od poglavij vaše nove knjige z naslovom Ne čakaj na stranke, ki je, kot pišete, namenjena vsem vodjem, ki jim je mar, kakšne odnose imajo s sodelavci in strankami, nosi mamljiv naslov Kaj bi vsak šef rad vedel, pa si ne upa vprašati. Lahko razkrijete, kaj to je?

Seveda. Vsak šef si želi vedeti, kaj si o njem v resnici mislijo njegova ekipa, njegovi sodelavci. Kaj govorijo ob kavi, takrat ko njega oziroma nje ni zraven. In to jim tudi omogočimo … (smeh, op. p.).

V knjigi na nek način razkrivate koncept vašega delovanja. Ste kdaj pomislili na to, da boste z razdajanjem znanja preveč razkrili svoj koncept dela in ponudili priložnost posnemovalcem, da vas kopirajo?

Ta komentar sem že večkrat slišala, a sama s tem nimam težav. Znanje še nikoli ni bilo tako dostopno kot danes – na spletu dobiš vse.

A tudi če beremo iste knjige, gledamo iste videe, poslušamo iste ljudi in njihove nasvete, je razlika na koncu v tem, kako pridobljeno znanje uporabimo.

Eni znanje le kopičijo, a pri sebi ne spremenijo ničesar, drugi pa ga uporabijo, preizkušajo nove stvari in napredujejo. In v tem se uspešni ločijo od neuspešnih.

Zato verjamem, da z razdajanjem znanja ničesar ne izgubim. Nasprotno: z vsakim vprašanjem ali mnenjem bralca dobim novo perspektivo, s katero lahko nadgradim svoje razmišljanje.    

V katerem delu se vi počutite najbolj udobno?

Jaz sem "doma" v  ustvarjalnem, kreativnem delu. Izziv mi je, ko se v celoto povežejo na prvi pogled nepovezljivi koščki in to reši težavo klienta. 

Vem pa tudi, da ideja ni vredna nič, če je ne spraviš v življenje. Zato v podjetju oziroma ekipi potrebuješ različne profile ljudi: poleg snovalcev idej in strategij tudi nekoga, ki oblikuje proces, korake, na podlagi katerih bo ekipa idejo izvedla, nekoga, ki skrbi za časovnico in stroške.

Seveda pa je treba ljudi navdušiti in jim prikazati idejo tako, da bo v njej vsak videl sebe. In to, torej prenos znanja in podpora, motivacija ljudi na poti sprememb, je drugi del, ki ga imam pri svojem delu rada. Ne ležijo pa mi preveč opravila, ki zahtevajo rutino, disciplino … (smeh, op. p.). Ta del z veseljem prepuščam sodelavcem.

Golobova s Petro Podlipnik na prvem od serije dogodkov bizi.si, ki jih pripravlja TSmedia.

Na seriji dogodkov bizi.si, ki jih pripravlja podjetje TSmedia, boste poslovne odnose osvetlili z različnih vidikov. Govorili boste o tem, kako pridobiti stranke, kako učinkoviteje komunicirati v timu in podobno. So najdragocenejši kapital podjetja ljudje?

Seveda, najdragocenejši kapital podjetja so zagotovo ljudje, zaposleni in stranke.

Da, na prvem dogodku smo govorili o najpogostejših napakah, ki jih podjetja počnejo pri pridobivanju strank.

Večino marketinških sredstev podjetja namreč namenijo ravno pridobivanju novih strank. A če verjamemo v Paretov optimum, ki pravi, da 80 odstotkov prihodkov ustvarja 20 odstotkov obstoječih strank, in to v praksi praviloma kar drži, bi se morala podjetja bolj posvečati negovanju odnosov z obstoječimi strankami. Kot ugotavljamo pri našem delu, pa se pri tem spopadajo s številnimi izzivi in to je dobro za nas, saj jim pri tem lahko pomagamo. 

Golobova med predavanjem na Maratonu pozitivne psihologije. Foto: 2LindensPhotography

V katere stranke je po vaših izkušnjah vredno vlagati čas in energijo?

Za nas je idealna stranka tista, s katero se ujamemo v vrednotah, je motivirana za spremembe, nam omogoča priložnost za rast, deluje odgovorno do okolja in družbe ter se pod črto finančno izplača.

Če imaš z določeno stranko več stroškov kot prihodkov, to pač ni najbolje za podjetje, razen če se zavestno določiš, da boš z nekom sodeloval z minusom ali pro bono zaradi reference, kot mentor ali "za dušo". Paziti je treba le, da ti ne izčrpajo preveč tvojih resursov.

Ta koncept je verjetno mogoče preslikati tudi na vsako organizacijo, kjer nas zaposlenih ne zanima, kako super in krasen je vodja, ampak bolj, kako bo njegovo vodenje vplivalo na nas.

Odnosi v podjetju so vedno zrcalo vodje in njegovega odnosa do ekipe. A ko na delavnicah ali med coachingom klientom nastavim ogledalo, ni vsak takoj pripravljen videti svoje "gole" slike.

A če vodja proces vzame kot priložnost, da spozna svoje slepe pege in s tem izboljša svoj vodstveni stil in komunikacijo z ekipo, to pozitivno vpliva ne le na njegov oziroma njen osebni in profesionalni razvoj, temveč na odnose in delovanje celotne ekipe.

"Kar 76 odstotkov motivacije zaposlenih je povezane z njihovim odnosom do direktorja. Vsak zaposleni si želi biti pomemben, pohvaljen. Želi videti vrednost svojega dela, svojo vlogo v 'veliki sliki' in biti del nje. Želi si videti priložnosti za svoj osebni in karierni razvoj."

Zanimivi so na primer podatki Gallupove raziskave, ki pravi, da je kar 76 odstotkov motivacije zaposlenih povezane z njihovim odnosom do direktorja. Vsak zaposleni si želi biti pomemben, pohvaljen. Želi videti vrednost svojega dela, svojo vlogo v "veliki sliki" in biti del nje. Želi si videti priložnosti za svoj osebni in karierni razvoj.

Če mu vodja tega ne zna dati oziroma pokazati, se to pokaže v zavzetosti oziroma odnosu, ki ga imajo zaposleni do svojega dela oziroma do strank. Kako to preseči, v knjigi predstavim na konkretnih primerih iz prakse.

H komu se vi zatečete takrat, ko potrebujete mnenje o tem, ali ste na pravi poti ali je ravno obratno, s kom razrešujete dileme in podobno?

Verjamem, da se od vsakega človeka, ki ti v življenju prekriža pot, lahko nekaj naučiš. Imam pa tudi srečo, da sem imela oziroma imam priložnost učiti se od najboljših, sodelovati z najuglednejšimi podjetji in spoznati čudovite ljudi, strokovnjake z različnih področij … Z mnogimi smo v tem času postali prijatelji, za kar sem res hvaležna.

Tako da ko sem pred določenim izzivom, se najprej obrnem na tiste, za katere vem, da imajo v določeni situaciji osebne izkušnje, neprecenljiva pa je tudi podpora moje coaching skupine, ki mi z vprašanji odpira nove, sveže perspektive, tako da je pot do rešitve hitrejša.   

"Tujina mi je veliko dala, predvsem širino in samozavest ter spoznanje, da zmorem in da novi začetki v življenju ali pri delu niso noben bavbav ter da je samo od mene odvisno, kaj iz neke situacije naredim." Foto: 2LindensPhotography

Kariero ste začeli v Studiu Moderna. Je to tisti temelj, ki vam je najbolj pomagal pri gradnji kariere, poslovno okolje, iz katerega ste odnesli največ?

V Studiu Moderna sem v desetih letih dobila osnovo, ogromno znanja s področja direktnega marketinga in prodaje … Imeli smo prav posebno mantro "test, test, test", ki nas je vodila k preizkušanju vedno novih idej in nas obvarovala, da se vanje nismo zaljubili.

Hvaležna sem tudi za vsa potovanja in mednarodne izkušnje ter prve izkušnje z vodenjem ljudi – ob odhodu iz podjetja sem namreč kot direktorica marketinga skrbela za 11 trgov, a v Sloveniji me zunaj podjetja ni poznal nihče, razen nekaj direktorjev marketinga medijskih hiš.

Ko sva tako z Acom, mojim partnerjem v zasebnem in poslovnem življenju, pred 18 leti ustanovila Spago, sva začela praktično iz nič. Navezati je bilo treba poslovne stike, graditi posel, oblikovati ekipo, hkrati pa ves čas poglabljati in širiti strokovno znanje. V bistvu so to izzivi, s katerimi se ukvarja vsak direktor oziroma lastnik podjetja, ki podjetje tudi vodi.

V prvem obdobju ste dve leti preživeli na Poljskem, kjer ste popravljali slab začetek odprtja trga s kozmodiskom, ki ga je zakuhala tuja agencija, ko je ubrala povsem drugačen pristop od tistega, ki se je v Sloveniji in preostalih trgih izkazal za uspešnega – pričevanja resničnih ljudi z resničnimi izkušnjami. Kakšna je vaša izkušnja z delom v tujini? Kaj vam je dala? Se v tujini res cedita med in mleko, kot pogosto poslušamo in prebiramo?

Tujina mi je veliko dala, predvsem širino in samozavest ter spoznanje, da zmorem in da novi začetki v življenju ali pri delu niso noben bavbav ter da je samo od mene odvisno, kaj iz neke situacije naredim.

Samozavest, da je mogoče uspeti na trgu, ki ga ne poznam, kjer ne poznam kulture, navad, ljudi ali jezika. No, čeprav sem čez nekaj mesecev že lepo čebljala po poljsko (smeh, op. p.).

Zato se tudi danes nimam težav postaviti v "mindset" začetnika, nevedneža in začeti nove zgodbe, naj bo to z novim klientom ali z novim internim projektom. Hvaležna pa sem tudi za poslovno mrežo kontaktov v tujini, ki sem si jo v tem času ustvarila – z mnogimi smo še vedno v stiku.

"Sandi Češko je imel vedno 'nos' za ljudi. Na začetku smo bili vsi mladi in zagnani in znal nas je navdušiti." Foto: Bor Slana

V prvih desetih letih vaše kariere, ko še niste bila sama svoj šef, ste imeli tudi srečo, da ste imeli šefa (Sandi Češko, nekdanji direktor Studia Moderna in eden najbogatejših Slovencev, op. p.), ki je tako močno verjel v vas.

Leta 1992, ko sta me Sandi in Livija povabila k sodelovanju, je imela Studio Moderna vizijo, realnost pa je bila majhna pisarna z dvema mizama, dvema telefonoma in zvezkoma, v katerih so bili imena in podatki kupcev.

Sandi je imel vedno "nos" za ljudi, vsi smo bili mladi in zagnani in znal nas je navdušiti. Ko sem po desetih letih odhajala, je bilo v skupini že 11 držav in več kot tisoč zaposlenih.

Da, res je pomembno, da imaš nekoga, ki verjame vate in ti da priložnost. Samo od tebe pa je odvisno, kaj iz te priložnosti narediš in kako jo izkoristiš.

Kaj je v vašem primeru predstavljalo sprožilec, da se podate na svojo pot, kar se je vašemu šefu takrat zdela norost?

Ne le njemu – večina mi je rekla, da sem nora (smeh, op. p.).

Prvi razlog je bil ta, da sem si želela ustvariti družino, kar se mi je zdelo ob norem tempu in pogostih potovanjih nekoliko težje. Želela pa sem si tudi novih izzivov, prenesti marketinško znanje in orodja, ki so nam prinašala odlične rezultate, v druga podjetja, druge panoge. In tu so se najine vizije razhajale.

Na začetku ste omenili, da ste pred kratkim praznovali 18-obletnico vaše agencije, podjetniško polnoletnost. Kje danes pridobivate nova znanja?

Dostop do znanja danes res ni težava – na voljo je na spletu in povsod –, težje je ob vseh samooklicanih gurujih, ki na spletu ponujajo čarobne palčke in uspeh čez noč, ločiti zrno od plev.

Sledim posameznikom, ki me navdihujejo, spremljam preverjene spletne vire in se udeležujem dogodkov, ki jih organizirajo organizacije, katerih članica sem – Društvo za marketing Slovenije, Združenje Manager in slovenska veja ICF, Mednarodna coaching zveze, ki smo jo ustanovili lani.

Rada se učim od ljudi, ki to, kar govorijo, tudi dejansko živijo. Poslovno me že vrsto let navdihuje Richard Branson, ustanovitelj družbe Virgin. Zanimivo je spremljati njegovo podjetniško zgodbo, širjenje imperija, predvsem pa, kako pri svojih 70 letih z energijo 30-letnika podpira svoje projekte in odpira nove … s Sandijem sta si tukaj precej podobna.

No, in ravno z Bransonom je povezana edina stvar, ki si je nikoli ne bom odpustila. To, da sem zamudila priložnost, da mu osebno zastavim vprašanje, ko bi to lahko storila.

"Rada se učim od ljudi, ki to, kar govorijo, tudi dejansko živijo. Poslovno me že vrsto let navdihuje Richard Branson, ustanovitelj družbe Virgin. Zanimivo je spremljati njegovo podjetniško zgodbo, širjenje imperija, predvsem pa, kako pri svojih 70 letih z energijo 30-letnika podpira svoje projekte in odpira nove … s Sandijem Češkom sta si tukaj precej podobna." Foto: Getty Images

Zakaj je niste izkoristili?

Zato ker sem se bala, da bo moje vprašanje izpadlo neumno (smeh, op. p.). Vem, neumno razmišljanje, ampak tako je bilo.

Z Acom sva se udeležila konference v ZDA, kjer je bil Branson eden od govorcev in je ob koncu predavanja občinstvo pozval, naj mu zastavi vprašanje. Spomnim se, da mi je v tistem trenutku po glavi rojilo nešteto vprašanj, a si nisem upala dvigniti roke.

Ena od udeleženk v občinstvu se je opogumila, dvignila roko in Branson jo je povabil, naj se mu pridruži na odru.

In kakšno vprašanje mu je zastavila?

Ali se lahko fotografira z njim (smeh, op. p.).

Skratka, res je, kar pravijo, neumnih vprašanj ni – so le zamujene priložnosti.