Četrtek, 13. 11. 2014, 9.46
7 let, 9 mesecev
Ali z denarjem lahko kupimo srečo?
Psihološke, psihoterapevtske in psihiatrične ustanove še nikoli niso bile tako oblegane, kot so zdaj. Znaki depresije se ne pojavljajo le med brezposelnimi, temveč tudi med študenti in osnovnošolci. "Pred kratkim sem od otroka v vrtcu slišal, da je depresiven. Čeprav mi ni znal povedati, kaj je s tem mislil, že uporablja ta prevečkrat slišan pojem," o stiskah Slovencev pripoveduje psiholog in psihoterapevt Heliodor Cvetko, ki razloge za to vidi v še kar trajajočih kriznih razmerah in pomanjkanju optimizma.
Pozitivne izkušnje, kot so potovanja, počitnice in kulturne prireditve, ljudi bolj in za dalj časa osrečujejo kot pa nakupovanje v trgovskih središčih, pa čeprav si to pogosto nočejo priznati, kažejo izsledki raziskav objavljenih v Wall Street Journalu. Veliko ljudi namreč izkušnje dojema kot minljive, medtem ko materialne dobrine ostanejo.
Ljudje se sicer močno razlikujejo v doživljanju sreče. Nekaj, brez česar si nekdo ne more predstavljati svoje sreče, za drugega sploh ni pomembno. Tako okoli bogastva ni enotnega mnenja. "V isti sapi lahko zatrdimo, da niti bogastvo niti pomanjkanje ne zagotavljata sreče. Drži pa, da je večje zagotovilo sreče odsotnost prevelikih želja kot pa kup denarja," pravi Cvetko.
Denar daje občutek varnosti. Če se počutimo varnega, povsem drugače funkcioniramo, kot če smo eksistenčno ogroženi. Vse, kar nakopičimo, prispeva k pomembnosti in daje občutek moči. Več denarja pa običajno pomeni tudi več zapravljanja za nekoristne dobrine, ki ne osrečujejo. S kopičenjem bogastva se ljudje hitro zapletejo v spiralo, ki prinaša še več trdega dela za še več denarja. Če po neki materialni dobrini dolgo močno hrepenijo in si jo naposled vendarle lahko privoščijo, jih ta sicer osreči, a le za kratek čas. "Človek je izredno nehvaležno bitje, ki ne more biti dalj časa zadovoljen z nečim, če ne drugega, se tistega, kar ima, naveliča in išče spremembo. Tega problema pa ni mogoče rešiti z več denarja, temveč le s samoomejevanjem," razloži psihoterapevt Cvetko.
Kopičenje dobrin je torej vaba, ki deluje, dokler ni realizirano, potem pa v nas pušča praznino. Prav tu je razlog, zakaj še nihče od tistih, ki kopičijo bogastvo, ni rekel, da ima vsega dovolj. Vsi še kar naprej grabijo.
Higieniki pa so motivi, ki morajo biti za normalno človekovo delovanje nujno zagotovljeni. Brez denarja namreč izjemno težko skrbimo za osnovne potrebe, kot sta hrana in stanovanje, in brez tega ne moremo biti srečni. Do neke mere je torej denar nujno potreben, da smo v življenju lahko zadovoljni in posledično srečni, od neke točke naprej pa količina denarja ni več pomembna. Bolj je pomembno, kako se soočamo s težavami, še pravi Tušak.
"Posameznik z deset tisoč evri mesečne plače absolutno ne bo dvakrat bolj zadovoljen v življenju kot tisti, ki zasluži pet tisoč evrov. Oba imata dovolj denarja za preživetje, bolj je njuno zadovoljstvo odvisno od osebnostnih lastnosti, predvsem vrednot in vzgoje, ter kako uspešno zadovoljujeta nematerialne potrebe. Razlika v zadovoljstvu pa bo seveda opazna pri tistem, ki zasluži le tisoč evrov mesečno, saj je na meji zadovoljitve osnovnih življenjskih potreb," na primeru ponazori Tušak, ki dodaja, da so osebe z višjimi dohodki pogosto manj srečne od tistih z nižjimi, ker v življenju ne znajo uživati.
Cvetko pa opozarja, da moramo ločiti darežljivost, ki bolj služi krepitvi ega ali dobrega mnenja o nekom, od iskrenega pomaganja in iskrenega podarjanja. "Človek je socialno bitje in osrečevanje drugih krepi občutek pripadnosti in varnosti, krepi skupnost," poudarja psihoterapevt iz mariborskega svetovalnega centra.
Podgorškova še opozarja, da sta primerjanje in tekmovalnost človeški lastnosti. Vprašanje je, kako daleč si posameznik dovoli iti v tem. "Nekateri zelo materialno bogati ljudje si na primer v resnici zelo malo privoščijo in denar nalagajo na kupček, kot nekakšni hrčki. Velikokrat lahko izpadejo pravi skopuhi. Na drugi strani pa tisti z manjšimi dohodki pogosto več denarja porabijo zase in druge."