Vesolje vabi in hkrati grozi s pogubo

Skoraj bi sicer zaropotalo prejšnji teden, ko je asteroid 2013 LR6, velik kot kamion, Zemljo nad sotočjem Indijskega in Tihega oceana pri Tasmaniji preletel na višini pičlih 105 tisoč kilometrov, kar je manj kot tretjina poti do našega naravnega satelita. Razloga za preplah sicer ni bilo, saj je bil vesoljski kamenček namenjen drugam, povrhu pa bi se dobršen delež najbrž upepelil, še preden bi dosegel površje planeta.

Precej bolj – na zgolj 27,800 kilometrov, kar je malce več od dveh premerov Zemlje in bližje od geostacionarnih satelitov – se je februarja približal 2012 DA14, za dodatno vznemirjenje pa je prejšnji mesec poskrbel sicer šest milijonov kilometrov oddaljeni 1998 QE2 z lastno luno, ki priča o njegovih spoštljivih dimenzijah – podobna pošast naj bi v muzeje oni dan spravila dinozavre.

Seveda ne moremo pozabiti niti na februarski dogodek v ruskem Čeljabinsku, ko je približno 23 kilometrov nad mestom razneslo meteorit, pri čemer sta se sprostila skoraj dva petadžula energije (ekvivalent približno 440 tonam TNT-ja). Zaradi posledic eksplozije je bilo ranjenih več kot 1500 oseb, kar je največje dokumentirano število poškodb zaradi trka vesoljskega objekta v zgodovini.

Je naš planet torej zajadral v območje, kjer se vesoljskih drobtin kar tare? Ne, pravijo pri slovenskem astronomskem društvu Polaris. Število opaženih in napovedanih mimohodov asteroidov je sicer res naraslo, a je to zgolj posledica učinkovitejših opazovalnih tehnik asteroidov, katerih solarne orbite se križajo z Zemljino oziroma se ji zelo približajo in teoretično tako predstavljajo nevarnost, ter pozornosti, ki jo potencialnim kozmičnim grožnjam predvsem v zadnjih dveh desetletjih posvečajo svetovne vesoljske agencije in seveda mediji, so pojasnili.

Neskončna praznina? Prej prometna konica! Astronomi so se možnosti trka z neprijetnimi prebivalci Osončja začeli resno zavedati v zgodnji zlati dobi raziskovanja vesolja, 30. letih prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da se lahko asteroidi 1221 Amor, 1862 Apollo, 2101 Adonis in 69230 Hermes Zemlji približajo na manj kot polovico odstotka astronomske enote (AU – 149,597 milijonov kilometrov, kar ustreža zelo dobremu približku Zemljine oddaljenosti od Sonca).

Z vpeljavo modernih, avtomatiziranih in zelo učinkovitih sistemov za iskanje in sledenje asteroidom, kot so LINEAR, NEAT, LONEOS in CSS, je danes možnosti za neprijetno nenadno presenečenje z neba sicer izredno malo. Zgolj LINEAR je od začetka delovanja leta 1998 do danes zasledil več kot 122 tisoč asteroidov, vsi samodejni sistemi skupaj pa so zaslužni za najdbo 9590 takšnih, ki se gibljejo v bližini našega planeta. Vsaj 900 jih počez meri dober kilometer, pri Nasi pa menijo, da na odkritje čaka le še 70 podobnih velikanov. Do leta 2020 naj bi bilo sicer dokumentiranih 90 odstotkov vseh asteroidov s premerom vsaj 140 metrov. Še zdaleč seveda niso nevarni prav vsi – Nasa pravi, da potencialno grožnjo predstavlja približno 1000 bližnjih asteroidov, v celotnem domačem sončnem sistemu pa je glede na lanske izračune tovrstnih teles 1360. Ameriška vesoljska agencija sicer ocenjuje, da se v bližini Zemlje giblje tudi 93 kometov.

Dogaja se bolj pogosto, kot mislite Vsaj enkrat letno se Zemlja sreča z asteroidom s premerom štirih metrov, v povprečju vsakih pet let pa k nam zaide približno sedemmetrski kamen oziroma kovinska spojina s kinetično energijo, ki je ekvivalentna eksploziji atomske bombe nad Hirošimo. Obe vrsti vesoljskih padavin praviloma ne marata zraka, zato eksplodirata že v zgornjih plasteh atmosfere, večina trdnih delcev pa zgori, še preden dosežejo tla.

Zatišje med posameznimi pripetljaji tipa Tunguska, ko sproščena energija doseže 10 in več megaton TNT-ja (s tolikšno silo je leta 1952 eksplodirala ameriška vodikova bomba Ivy Mike in dobesedno stopila atol Enewetak), naj bi trajalo med 2000 in 3000 leti. Kilometrski objekti se ob Zemljo spotaknejo dvakrat na milijon let, še petkrat večjim asteroidom pa pot prekrižamo vsakih dvajset milijonov let.

Če predpostavimo, da se bo trend nadaljeval, obstaja vsaj 2000 vesoljskih teles, večjih od enega kilometra, ki se bodo slej ali prej srečala z Zemljo. Večina nevarnosti trenutno še ne predstavlja, saj so ujeti v krožnice med Marsom in Jupitrom.