Več ljudi, manj živali

Trenutno velja splošno prepričanje, da je za ogrožanje obstoja čedalje večjega števila vrst živali dovolj že človeška prisotnost. Študija, ki je v zakup vzela 15 ekonomskih, ekoloških in družbenih spremenljivk, je krivdo za izumiranje vrst prevalila na točno določene človeške dejavnike.

V raziskavo je bilo vključenih 100 držav, ki pomenijo 87 odstotkov človeškega prebivalstva in 43 odstotkov svetovnega bruto družbenega proizvoda (v nadaljevanju BDP). Podatki, potrebni za analizo, so bili razdeljeni v te kategorije: BDP, razmerje uvoz-izvoz, turizem, podhranjenost, energetska učinkovitost, stopnja obdelovanja kmetijskih površin, povprečna letna količina padavin, stanje voda, zaščita divjine, biodiverziteta, pričakovana življenjska doba, pismenost, politična stabilnost in delež žensk v politiki.

Petnajst različnih spremenljivk je ponudilo dober vpogled v človeški vpliv na lokalne naravne rezerve, biologom, ki so se ukvarjali s projektom, pa je hitro postalo jasno, da sta glavna dejavnika, zaradi katerih se seznam živalskih vrst vztrajno redči, v večini primerov pričakovana življenjska doba in mednarodno trgovanje (uvoz in izvoz).

Območja, kjer ljudje iz desetletja v desetletje živijo čedalje dlje, so in bodo podvržena dolgotrajnejšemu človeškemu vplivu – ogljikovim odtisom, ekološkim odtisom, trošenju naravnih surovin, med katerimi je treba opozoriti na gozdove, ki so zavetišča na tisoče vrst živali. Biologi pravijo, da bodo morali prebivalci gozdnatih območij z ekosistemom upravljati trajnostno, ne plenilsko, in lokalne vlade poziva, da regijam, kjer je ogrožene favne največ, priskrbijo ustrezne mehanizme za ohranjanje oziroma izboljševanje trenutnega stanja, ali jim predlagajo smernice, da to storijo same. Študija iz leta namreč 2004 predvideva, da naj bi bilo v vsaki državi, kjer število prebivalcev narašča s povprečno globalno hitrostjo, do leta 2050 ogroženih 10,8 odstotka več živalskih vrst kot v primeru stagnirajoče populacije (seveda le v primeru, da bi se smernice rasti nadaljevale brez motenj, kot so kritične podnebne spremembe, vojne in množične smrtonosne epidemije).

Preživetje najmočnejših Drugi pomemben dejavnik je mednarodno trgovanje. Države, ki s preostalim svetom poslujejo redno, imajo več možnosti za naselitev invazivnih živalskih vrst, ki z agresivnim razmnoževanjem ogrožajo in iztrebljajo druge. Sive veverice, ki so jih na Britansko otočje iz Severne Amerike ob koncu 19. stoletja pripeljali pomorščaki, so otoško populacijo rdečih veveric zredčile na današnjih komaj 200 tisoč.

Prava katastrofa se je zgodila ob kolonizaciji Galapaškega otočja, saj so divje koze, mačke, govedo, psi in predvsem mrčes ter paraziti, ki so tja prispeli z ladjarji, dobesedno zdesetkali življenjski prostor avtohtonih živali, te do naselitve omenjenih invazivnih vrst niso poznale naravnih sovražnikov in plenilcev. Podobna usoda je doletela še eno izolirano otočje, Novo Zelandijo, ki ima danes skupaj s Filipini in Združenimi državami Amerika največji odstotek tako invazivnih kot ogroženih živalskih vrst, predvsem ptic, medtem ko so afriške države zaradi zaprte trgovine in nižje pričakovane življenjske dobe prebivalcev med najbolj prijaznimi do živali.