Prvi zgodovinski vampir ni prišel iz Romunije, temveč iz Srbije

Dr. Peter Mario Kreuter, pisec raziskave Verovanje v vampirje v jugovzhodni Evropi, je za Deutsche Welle povedal, kako se je odločil za preučevanje tega fenomena. Odkril je, da v nasprotju z razširjenim prepričanjem, prvi podatki o vampirjih ne prihajajo iz Romunije, temveč z območja Zahodnega Balkana. V začetku 18. stoletja je v vas Medveđa v današnji Srbiji iz vprežene kočije padel Arnont Pavle, ki je prišel iz Kosova, kjer ga je preganjal vampir.

Primer Arnonta Pavla Primer Arnonta Pavla je prva konkretna zgodovinska zgodba, v kateri se omenja fenomen vampirjev. Prvi pisni podatki o tej temi segajo v leto 1342, ko je srbski kralj in car Dušan z ukazom duhovnikom prepovedal sodelovanje pri izkopavanju in sežiganju trupel, za katera se predvideva, da imajo magično moč, je dejal Kreuter.

Zgodba o Arnontu Pavlu iz Medveđe, ki se nahaja v listinah iz leta 1731 in 1732, se je najverjetneje pripetila okoli leta 1720. Pet let kasneje se v kraju na severu Bosne, ki se ga v zgodovinskih opisih imenuje Gradišk, omenja nekega Petra Plogojevića, ki se je vrnil od mrtvih, v poročilu iz vasi Medveđa pa se omenja neko žensko Milico, 50-letnico, ki naj bi povzročila smrt petdesetih ljudi.

Hrvaški "krščenci" Stare zgodbe o vampirjih obstajajo tudi na Hrvaškem, je dejal Kreuter, ki je navedel zgodbo o zanimivem verovanju v t.i. krščence. V Dalmaciji so verjeli, da so to ljudje, rojeni v posebnih okoliščinah, in da so se sposobni boriti proti vampirjem. Proti njim pa naj se ne bi borili v človeški obliki, temveč naj bi v boj stopila njihova duša.

Prvi pisni viri iz Romunije, za katero velja prepričanje, da je "domovina" zgodb o vampirjih, segajo šele v nekaj desetletij kasneje. Iz Romunije vsekakor izvira zgodba o Vladu Tepešu, brutalnem vojskovodji, ki je užival v mučenju nasprotnikov in ki ga je nesmrtnega naredil Bram Stoker, avtor romana o Grofu Drakuli. Ampak Romunija ni edina dežela iz jugovzhoda Evrope s podobnimi zgodbami.

Ne pijejo krvi, ne prihajajo od daleč Zgodbe o vampirjih so mnogo starejše od pisnih dokazov, obstaja pa tudi možnost, da celo izvirajo iz predkrščanskih časov. Vse evropske kulture imajo običaj shranjevanja svojih mrtvih, najverjetneje zaradi strahu, da se ne bi vrnili med žive.

Krauter je med svojim raziskovanjem odkril, da so ljudska verovanja o vampirjih zelo drugačna od uveljavljenih. Pri teh gre za člane skupnosti, ki se po smrti vračajo, da bi povzročili zlo ljudem, ki jih poznajo, in ne za nenavadne osebe, ki prihajajo iz drugih krajev.

Poleg tega ni nobenih podatkov o tem, da vampirji pijejo kri. To verovanje, ki ima svoje izvore v 18. stoletju, je posledica zavajajočih razlag. Ljudje so bili pretreseni, ko so videli trupla s sledjo krvi v ustih, vendar pa gre v resnici za tekočino, ki nastane med procesom razpadanja.

Metode uničevanja vampirjev so enako raznolike kot tudi zgodbe o njih. Če se je vedelo, kdo je pokojni, so vaščani odšli na pokopališče in izkopali truplo. Če je bilo truplo sorazmerno dobro ohranjeno, so mu včasih odrezali glavo, vendar so večinoma truplo sežgali, pepel pa razsuli. V primeru, da se ni vedelo, kdo je vampir, je bilo potrebno najprej zaščititi samega sebe pred napadom. V ta namen se je na primer uporabljal česen, s katerim so premazali razpoke na oknih in vratih ali pa so na hišo in vrata risali križe. To se je v nekaterih delih Evrope ohranilo do današnjih časov, je za Deutsche Welle razložil Kreuter.