Deset neverjetnih dejstev o vesolju

Ljudje smo zgrajeni iz zvezdnega prahu Človeška kri vsebuje protein hemoglobin. Molekulo hemoglobina med drugim sestavljajo štirje atomi železa, ki v naravi nastaja le na enem mestu – v jedrih umirajočih zvezd. "Atomi, ki sestavljajo človeško telo, so nastali pred milijardami let v notranjosti velikanskih zvezd, ki so eksplodirale in svoje drobovje razpršile na vse strani vesolja. Res je, da smo ljudje del vesolja, a morda je še pomembneje vedeti, da je vesolje del nas," je na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju najbolj neverjetno dejstvo o vesolju, odgovoril ameriški astrofizik in popularizator znanosti Neil deGrasse Tyson.

Galaktično leto Zemlja se vrti okoli Sonca, to pa skupaj s svojimi planeti kroži okoli galaktičnega centra. Za en obhod središča Rimske ceste Sonce potrebuje približno 230 milijonov zemeljskih let oziroma eno galaktično leto. Nekako ob galaktičnem "lani" so se na Zemlji pojavili dinozavri.

Sonce predstavlja 99,8 odstotka mase našega Osončja Vsi planeti, pritlikavi planeti, asteroidi, kometi in ledeni objekti v Kuiperjevem pasu onkraj Neptunove orbite tako predstavljajo le 0,2 odstotka celotne mase Osončja. Levji delež, več kot dve tretjini omenjene petine odstotka mase solarnega sistema, pri tem zavzema plinasti planet Jupiter, ki tehta toliko kot skoraj 318 Zemelj.

Čajna žlička nevtronske zvezde tehta toliko kot vsi ljudje skupaj Ko masivna zvezda eksplodira (pojav, ki mu pravimo tudi supernova) in se sesede sama vase, lahko iz nje nastane nevtronska zvezda. Gre za najmanjšo znano vrsto zvezde – nevtronske zvezde počez merijo le dobrih deset kilometrov –, a tudi najgostejšo. Materija v nevtronskih zvezdah je skupaj namreč zbita tako na tesno, da lahko tehtajo dvakrat več kot naše Sonce.

To pomeni, da bi čajna žlička materije nevtronske zvezde tehtala približno toliko kot vsi ljudje na Zemlji skupaj. Nevtronske zvezde so sicer zelo redke – znanstveniki ocenjujejo, da se na tisoč "klasičnih" zvezd pojavi samo ena nevtronska.

Svetloba morda ne pozna koncepta časa ali razdalje Znanstveniki ugibajo, da fotoni, elementarni delci svetlobe, ne vedo, kaj sta to čas in razdalja. Glede na Einsteinovo teorijo relativnosti naj bi iz perspektive fotonov, ki potujejo s svetlobno hitrostjo, trajalo točno nič časa, da pridejo od točke A do točke B, razdalja med njima pa bi prav tako znašala nič. To naj bi veljalo zaradi pojava, ki se imenuje podaljšanje časa (tudi dilatacija časa).

Objekt, ki bi po vesolju potoval s konstantnim pospeškom, bi glede na opazovalca na Zemlji določeno razdaljo prepotoval v krajšem časovnem obdobju. Ob pospeševanju bi se pretečen čas in prepotovana razdalja iz njegove perspektive namreč začela zmanjševati. Ko bi se njegova hitrost začela približevali svetlobni, bi se razdalja in čas z vidika potujočega objekta začela približevati ničli.

Za objekt, ki ima maso, je to glede na teorijo relativnosti nemogoče, saj bi se za dosego svetlobne hitrosti njegova masa povečala do neskončnosti, fotoni pa se že v štartu premikajo s svetlobno hitrostjo.

Na Veneri traja en dan dlje kot eno leto Planet Venera Sonce obkroži v približno 225 dneh, okrog svoje osi pa se enkrat zavrti v 243 dneh, kar pomeni, da en dan na Veneri traja dlje kot eno leto. Venera se, merjeno na ekvatorju, okrog svoje osi namreč vrti s hitrostjo le 6,5 kilometra na uro, medtem ko Zemljin ekvator potuje s hitrostjo 1.670 kilometrov na uro. Venera je sicer tudi edini planet v Osončju, ki se vrti v smeri urinega kazalca.

Medzvezdni oblak alkohola Raziskovalci z univerze v ameriški zvezni državi Ohio so leta 1995 odkrili velikanski medzvezdni oblak alkohola, ki je od našega Osončja oddaljen približno deset tisoč svetlobnih let, nahaja pa se v smeri ozvezdja Orel. Kot so zapisali v študiji, je v oblaku dovolj etanola za proizvodnjo 400 bilijonov bilijonov (ali številka 400, ki ji sledi 24 ničel) vrčkov piva.

Med Zemljo in Luno je mogoče stlačiti vse planete v Osončju Razdalja med Zemljo in Luno variira med približno 363 tisoč (najmanjša oddaljenost ali od Zemlje) in 405 tisoč (največja oddaljenost ali odzemlje) kilometri. To pomeni, da bi med njiju, ko je oddaljenost bližje maksimumu, lahko v vrsto postavili vse planete v Osončju – Merkur (4.879 km premera), Venero (12.104 km premera), Mars (6.792 km premera), Jupiter (142.984 km premera), Saturn (120.536 km premera), Uran (51.118 km premera) in Neptun (49.528 km premera). Podatke o premerih planetov smo si sposodili pri Nasi.

Če se v vesolju srečata različni kovini, bosta postali neločljivo združeni Zelo zanimiv pojav, ki mu znanstveniki pravijo tudi hladno varjenje, predstavlja eno od spremenljivk, ki jo morajo v zakup vzeti konstruktorji vesoljskih plovil. Atomom, ki sestavljajo eno kovino, v vakuumu vesolja namreč nič ne preprečuje, da se ne bi združili z atomi druge kovine. Na Zemlji se to zaradi atmosfere ne more zgoditi, saj je med površinami kovin vedno prisoten oksidiran material. (Raziskava evropske vesoljske agencije ESA o pojavu hladnega varjenja v vakuumu.)

Nad človeštvom ves čas visi grožnja izumrtja Zgodba o človeštvu se lahko konča, če se naš planet postavi na pot izbruhu žarkov gama, ki bi izviral v naši galaksiji in bil usmerjen neposredno proti Zemlji. Po mnenju znanstvenikov žarki gama življenja na Zemlji ne bi napadli neposredno, temveč bi spremenili kemijsko strukturo atmosfere in uničili plast ozona, ki nas varuje pred smrtonosnim sevanjem Sonca. Sledila bi epidemija rakavih obolenj zaradi izpostavljenosti sevanju, pojavila pa bi se tudi vsesplošna lakota zaradi izumiranja flore in favne.