Janez Šušteršič: Ljudje, ki se jih ne smemo spominjati

Kot je uradno sporočila vlada, so nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ukinili, ker ga je prejšnja razglasila brez strokovne in javne razprave. Po zapisu stranke socialnih demokratov je takšno ravnanje prejšnje vlade izražalo predvsem njihov revanšizem in v ničemer prispevalo k pomiritvi ter zmanjšanju razkola med ljudmi.

Zato so spominski dan ukinili. Sklep o tem so sprejeli na podoben način kot prejšnja vlada, nepričakovano, brez razprave in celo na dopisni seji. Logično razmišljujoči ljudje bi pomislili, da gre torej tudi pri njihovem ravnanju za nekakšen revanšizem in razkol. Toda logika bi se seveda zmotila.

Strah pred zgodovino

Zakaj so na tak način odpravili spominski dan, je pojasnil vodja poslancev Levice: 

"Odprava se je zgodila čez noč, ker so se že zbirali na Trgu Republike, ter zelo enostransko in pristransko, ena točno določena politična stranka, razlagali in definirali dogodke, ki so se dogajali od leta 1941 in kasneje. Bom zelo neposreden. Vemo, kaj se je dogajalo, nihče ne zanika niti povojnih pobojev, ki so se zgodili, ampak utemeljitev tega, da sta obe strani enako krivi, pač ne more biti opredeljena na tak način."

Če bi poslanec svoje besede izrekel pred spominsko slovesnostjo, bi mu jih lahko oprostili, češ da se je pač zmotil glede tega, kaj se bo na njej dogajalo. Ker pa je svojo izjavo podal dva dneva po slovesnosti, ko bi si, če bi mu bilo kaj mar, že lahko ogledal njen posnetek, pa ne moremo reči drugače, kot da se je grdo zlagal.  

Spominska slovesnost 

V dobri uri nagovorov, petja pesmi, spominjanja in imenovanja žrtev, prižiganja sveč in molitev nisem slišal nikogar, ki bi trdil, da sta "obe strani enako krivi". Slišal nisem niti nobene razlage zgodovine, ki bi bila v nasprotju s tem, kar že vemo. Med drugim vemo tudi to, da po vojni nikakor ni bila pobita samo neka "druga stran".  

Vlada pod vodstvom Janeza Janše je 12. maja lani, že med opravljanjem tekočih poslov, s sklepom razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunizma. Vlada pod vodstvom Roberta Goloba pa je 16. maja letos ta sklep odpravila. Foto: Matjaž Tavčar Med govorci ni bilo vodilnih predstavnikov tiste "točno določene politične stranke". Tisti, ki so govorili, pa so med drugim povedali tudi tole: 

"Zlo, ki so ga drug drugemu storili mnogi naši rojaki ..., zdravimo z balzamom odpuščanja in empatije." 

"Naša govorica ni govorica stisnjenih pesti, ampak govorica odprtih rok, odprtih proti nebu in drug drugemu." 

"V znamenje empatije do njih, ki počivajo v grobnici narodnih herojev, in kot gesto sprave tudi k njim odnesemo svečo. Ker smo ljudje." 

To je torej ta revanšizem, ki se ga socialni demokrati tako zelo bojijo. 

Mrliški listi, grobovi in pravica do spomina 

Govorci so na slovesnosti povedali, da si želijo in pričakujejo samo eno. Da bi žrtve dobile imena, da bi njihovi svojci dobili mrliški list in da bi končno vedeli, kam naj nosijo rože in kje naj prižigajo sveče.  

Vsaj zdaj, več kot trideset let po tem, ko jim je bilo sploh dovoljeno spregovoriti. 

Ravno v teh dneh je britanski BBC objavil članek o francoskem partizanu, ki je pri svojih 96 letih izpričal, kako je njegova četa po ukazu postrelila kakšnih 50 ujetih nemških vojakov in njihovo domačo sodelavko. Tudi on je rekel, da je to moral povedati zato, da bi se ubitih vojakov lahko spominjali in da bi njihovim družinam lahko povedali, kje ležijo.

BBC njegove zgodbe ni pozabil postaviti v okvir tega, da so se Nemci za zajetje vojakov maščevali z obešanjem 99 talcev in dan kasneje pobili 649 prebivalcev neke vasi. Kljub temu jim ni padlo na pamet, da bi napisali kaj takšnega, kot se pri nas pogosto sliši ob podobnih zgodbah. Niso napisali, da so bili pobiti vojaki na napačni strani zgodovine ali da si tisti, ki so izdali domovino, ne zaslužijo pokopa in groba. Izkopa posmrtnih ostankov niso označili z "brskanjem po kosteh" in niso vihali nosu nad tem, da se še kdo ukvarja z zgodovino. 

V civiliziranih družbah je samoumevno, da si mrtvi zaslužijo ime, nagrobni kamen in pravico do spomina. Ne glede na vse drugo. 

Spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani z dvema velikima belima monolitoma naj bi bil spomenik sprave slovenskega naroda po grozotah med drugo svetovno vojno in po njej. Odkrili so ga julija 2017. Foto: STA ,

Polovična obžalovanja 

Ko so opravičevali ukinitev spominskega dne, socialni demokrati in vodja poslancev Levice niso pozabili povedati, da obsojajo medvojno nasilje in povojne poboje. Toda če bi zmogli prisluhniti besedam na spominski slovesnosti, bi lahko slišali, da bi morali obsojati še marsikaj drugega: 

"Mnogi drugi so bili preganjanji, izdani, zaprti, deprivilegirani, drugorazredni. Tudi njihovi potomci, ki ste bili tedaj še otroci in ste nosili križ zaznamovanosti."

Preganjanje, zapiranje, zaznamovanost, utišanost ni stvar povojnih pobojev. Dogajalo se je ves čas socializma. Da so se v nekdanji državi hudo kršile človekove pravice, piše tudi v temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Ustavno sodišče je nekoč soglasno pojasnilo, da to ne pomeni, da ne bi smeli imeti različnih mnenj o tistem obdobju ali da bi morali odstraniti vse spomenike, preimenovati vse ulice in prepovedati uporabo peterokrake zvezde. Pomeni pa, da oblast ne sme uporabljati simbolov ali izvajati simbolnih dejanj, ki so "nezdružljivi s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava". 

Trenutna oblast počne prav to. Človeka, ki je bil eden ključnih protagonistov takšnih naši ustavi nasprotnih vrednot, so pokopali z državniškimi častmi. Častijo ustanovitev partije, ki je bila vodilna politična sila prejšnjega režima. Titov kip vračajo v protokolarne objekte. Hkrati žrtvam tistih, ki jih tako častijo, z ukinitvijo spominskega dne simbolno odrekajo pravico do človekovega dostojanstva.

Morda to res ni državljanska vojna, je pa spodkopavanje temeljnih ustavnih vrednot.

Koliko javnih in strokovnih razprav še potrebujete, da bi to razumeli?

Janez Šušteršič Foto: Bojan Puhek