Zgodovina tekmovanja iz kemije

Z Aleksandro Kornhauser Frazer, profesorico, ki je del tekmovanja že od samih začetkov, smo se malce sprehodili skozi dolgo zgodovino tekmovanja iz naravoslovja.

Naravoslovna znanja imajo tolikšen pomen za človeštvo, da jih na ta ali oni način gojijo prav vsi na svetu – od vračev pri primitivnih ljudstvih do vrhunskih znanstvenikov v vodilnih svetovnih laboratorijih.

Mlado drevesce je treba usmerjati čim bolj zgodaj "Ideja za tekmovanje v Sloveniji se je rodila kar pri nas doma, izhodišče je bilo razmišljanje, kaj nam znanost prinaša za boljše razumevanje med ljudmi, vsem lažje življenje in manj spora človeštva z naravo. Pa seveda tudi spoznanje, da je treba mlado drevesce začeti usmerjati čim bolj zgodaj, če naj raste v želenih smereh," je vodilo za tekmovanje razložila Aleksandra Kornhauser.

Tekmovanje je že od začetka imelo dva dela. "Prvi je bil test iz poznavanja vede – v našem primeru kemije. S tem smo želeli zagotoviti stabilne temelje mladim raziskovalcem. Kaj lahko se zgodi, da nekomu uspe zaradi spleta srečnih naključij, vendar ta niso pravilo, so velika izjema. Uspelo mu bo enkrat, zatem pa bo vsakokrat pogorel. To je tako, kot da bi se odločili pisati ZNANOST in se naučili samo teh šest potrebnih črk. S takim znanjem bi lahko napisali še NOS, STAN, NANO in morda še kaj, a malo. Mladi raziskovalci pa naj bi bili sposobni napisati še vse drugo in za to morajo poznati celotno abecedo vede. Ustvarjalnost mora temeljiti na doseženem znanju in hiteti od tam naprej."

Naloge so sestavljali skupaj učitelji iz osnovnih in srednjih šol ter fakultet. "To je bila tudi priložnost, da smo se pogovorili o odlikah in omejitvah učnih načrtov ter predstavili najučinkovitejše pristope," je dodala.

Veliko delo mentorjev Zanimanje za tekmovanje je bilo tako kot danes odvisno predvsem od prizadevanj učiteljev in mentorjev med raziskovalci, ki so znali približati znanost mladim in spodbuditi navdušenje za raziskovanje.

"Ti so bili in ostajajo glavni pobudniki tega neobveznega spoznavanja, da ne rečem kar soustvarjanja, zagotovo pa širjenja znanja. Njihovo delo je trajalo vse leto, tudi med počitnicami, zato zaključno tekmovanje ni bilo bistvo tega dela. To je bil samo nekakšen na pol uraden pregled dosežkov, še veliko bolj pa prijateljsko srečanje, ki smo se ga veselili tako učenci kot učitelji in tudi raziskovalci. Prinašalo je – in še prinaša – toliko poleta in vedrine. In tista sproščena izmenjava vtisov in izkušenj res vse obogati.

Pomembno je sodelovati Za mlade, ki se radi merijo med sabo, je tekmovanje bilo in še vedno je tudi spodbuda. Vendar poudarja, da je za to tekmovanje vseskozi veljalo olimpijsko načelo: Ni pomembno zmagati, pomembno je sodelovati! Uveljavljali pa so tudi modrost mednarodne veljave: Ni pomembno, kdo je dobil in kdo izgubil, temveč kako poštena je bila igra.

Osebni spomin na tekmovanja "Vsa tekmovanja so bila polna mladostnega smeha, ob njih smo še starejši postali razposajeni. Pomagal pa nam je tudi Božo Kos, fizik in velik karikaturist ter zagnan podpornik vseh akcij za vključevanje mladih v raziskave. Z njim sva težko razumljive pojme poskušala razložiti na zabaven način."