Vizionarji tudi udarijo mimo

Vizija je beseda, ki jo v časih krize slišimo vse pogosteje. Ko smo bili v konjunkturi, je šlo vse lepo in prav samo od sebe, a zdaj, ko je obdobja debelih krav vsaj za nekaj časa nepreklicno konec, je vizija tista skorajda zadnja rešilna bilka, ki naj bi nas v ožjem in širšem političnem in gospodarskem prostoru, delovnem mestu ali celo osebnem življenju spravila nazaj na bolj zelene veje. Iskanje vizije za prihodnje desetletje ali še dlje nekaterim daje (lažno?) prepričanje, da so se sposobni že zdaj učinkovito spoprijeti s težavami okoli sebe. Schmidt: Kdor ima vizije, bi moral k zdravniku Gotovo ni narobe gledati malo naprej pred sebe, a ne če je to zgolj samo sebi smisel ali če zaradi tega zmanjka časa in energije za takojšnje ukrepanje. Morda je imel to v mislih nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt, ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dejal: "Kdor ima vizije, bi moral k zdravniku." Morda pa je s takšnim nenavadnim odgovorom le želel odpraviti novinarja, ki je petega kanclerja takratne Zvezne Republike Nemčije spraševal, kje so njegove vizije, vsekakor pa je namignil tudi na to, da kot kancler nima namena slediti nekim velikim idejam, temveč si le prizadevati za čim uspešnejše vodenje države.

Niso samo politiki tisti, ki so v oblikovanju vizij delali napačne ugotovitve in presoje. Tudi veliki in sicer priznani strokovnjaki na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter znanosti niso bili imuni proti vizijam, ki so se (neredko že kar kmalu za tem) izkazale kot zelo napačne.

Zablode velikega lorda Kelvina Nimam niti drobca zaupanja v zračno plovbo na drug način kot z baloni, je leta 1895 veliki škotski fizik William Thomson, širše znan kot Lord Kelvin, sporočil aeronavtičnem društvu kot razlog, zakaj se jim ne bo pridružil kot član. Kelvin, ki mu med drugim dolgujemo zahvalo za prvo natančno opredelitev teoretično najnižje možne temperature ali absolutne ničle, pa se je pri napovedih za prihodnost letalstva vendarle zmotil: že v naslednjem letu, natančneje 6. maja, je eden od očetov letalstva, ameriški astronom, fizik in izumitelj Samuel Pierpont Langley, s svojim brezpilotnim modelom Number 5 po katapultni izstrelitvi premagal razdaljo skoraj treh četrtin milje (okoli 1200 metrov) – desetkrat več kot je pred tem dosegla kakšna leteča naprava, težja od zraka. Komaj sedem let pozneje pa sta že brata Orville in Wilbur Wright opravila svoj znameniti prvi polet.

Letalstvo ni bila edina šibka točka velikega znanstvenika: lord Kelvin je med drugim trdno verjel tudi, da so rentgenski žarki prevara in da radio nima prihodnosti. Zmote v informacijski tehnologiji Razvoj računalništva vedno znova preseneča – celo tiste, ki so ga v zadnjih desetletjih sooblikovali. "Mislim, da je na svetovnem trgu prostora za morda pet računalnikov," je leta 1943 izjavil takratni predsednik družbe IBM Thomas J. Watson, ki je podjetje spravil na svetovni zemljevid kot odličen prodajalec z napravami, ki so temeljile na tehnologiji luknjanih kartic.

Zgrešenih napovedi ni treba iskati daleč nazaj v zgodovini. "Dve leti od zdaj bodo težave z nezaželeno pošto rešene," je Bill Gates napovedal na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu še davnega leta 2004. Danes, skoraj deset let pozneje, rešitvi nismo nič bližje, a bo Gates ostal zapisan v zgodovini zaradi še ene bolj zgrešene napovedi. Leta 1981 je bil prepričan, da bi moralo "640 kilobajtov [notranjega pomnilnika v računalniku] zadoščati vsakomur". Kaj naj z računalnikom doma (odvisno za kaj) Nekaterih vizionarjev preprosto niso razumeli ali pa so njihove izjave preveč posplošili. "Ni razloga, da bi imel kdorkoli osebni računalnik pri sebi doma," je leta 1977 povedal Ken Olson, takratni predsednik podjetja Digital Equipment Corporation. S tem naj ne bi verjel v popolno neuporabnost računalnikov v domačem okolju (tudi sam ga je s pridom uporabljal doma za takrat običajne namene), vendar je želel nakazati, da ne vidi njihove pomembne vloge pri avtomatizaciji in nadzoru postopkov, kot so odpiranje vrat, nadzor elektrike, vode … Zagovorniki pametnih domov in pametnih gospodinjskih naprav najbrž tudi na takšno razlago gledajo z rahlo ciničnim nasmehom in z nenaklonjenostjo.

Kdo pa še rabi satelite Pa še ena cvetka iz telekomunikacij: "Praktično ni možnosti, da bi s komunikacijskimi sateliti dosegli boljše telefonske, telegrafske, televizijske ali radijske storitve znotraj ZDA." Če kaj takšnega pove prvi človek ameriških telekomunikacij, pa čeprav razmeroma davnega leta 1961, bi mu skoraj morali verjeti, a danes vemo, da se je takratni direktor ameriškega urada za telekomunikacije (FCC) Tunis Augustus Macdonough Craven uštel.

Lahko imamo to za še en primer, da namesto ugotavljanju, kaj ni mogoče, ali iskanju načina, kako ravnati v neki bolj oddaljeni prihodnosti pri iskanju rešitev iz težav, gotovo ne škodi nameniti več energije, volje in znanja temu, kaj je mogoče narediti zdaj.