Sreda, 15. 5. 2013, 14.45
8 let, 7 mesecev
Savič: Vse, kar daš na internet, velja za javno
Komunikolog Domen Savič, ki se s področjem spletnih tehnologij ukvarja že več kot desetletje, zadevo vidi kot signal za urejanje področja interneta in spletnih komunikacij. "Na tem mestu je zelo veliko nedorečenih zadev, se pa dogaja takih primerov vedno več. Zato bi bilo potrebno začeti vzpostavljati neke zakonske okvirje, oziroma okvirje znotraj katerih bi bila ta zadeva regulirana in bi bili drugačni od teh, ki jih imamo sedaj," se je pridušal Savič.
Kot je sklenil Savič, nepisano pravilo svetovnega spleta veli, da vse, kar objaviš na medmrežju, velja za javno, za te reči pa ne veljajo pravila zasebnosti. "Tudi če gre za zaprti profil oziroma profil, ki ga spremlja omejeno število ljudi, je to še vedno javna zadeva. Zadeve se lahko delijo v vse smeri, zato med družbenimi omrežji in na primer blogi oziroma tovrstnimi komunikacijskimi orodji ni večje razlike," je še dodal Savič.
Vseeno pa ob tem opozarja, da glavni problem tiči v tem, da blog v Sloveniji ni tretiran pravnoformalno kot medij in zato blogerji nimajo zaščite kot novinarji. Sprašuje se, ali ne bi bilo v primeru, da bi Kunstljeve trditve zapisal novinar, drugače. Meni tudi, da bo v Sloveniji potrebno razmisliti o ureditvi področja spletnega komuniciranja, pri čemer pa se pojavi problem regulacije, ki ni "vedno pravi odgovor, saj je regulacija istočasno pomeni tudi nadzor."
Nadalje je podrobno razčlenil in komentiral: "Ko govorimo o internetnih razžalitvah, obrekovanjih in preostalih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, je treba upoštevati, da gre za resnični boj med tremi ustavnimi pravicami. Na eni strani pravico do osebnega dostojanstva in varnosti posameznika (34. člen Ustave) ter varstvom pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani, pa tudi med pravico do svobode izražanja po 39. členu, ki je ironično v največjem navzkrižju z osebnim dostojanstvom, pri katerem se ni mogoče izogniti ustavnemu tehtanju obeh ustavno varovanih dobrin. Ali pravica do dostojanstva posameznika prevlada nad pravico drugih, da poznajo razmere in stanje v družbi, ter pravico novinarja in piscev, da podajo kritično mnenje. Znano je, da so diktature vedno prepovedale 'sovražni' govor, usmerjen proti režimu. Tako so s strahom in zatiranjem zagotavljale svojo oblast in prepovedovale kakršnakoli nasprotovanja vladajočemu režimu. Zato danes v razvitem svetu prevladuje interes javnosti, ko gre za politični govor, in dajemo prednost pravici do svobode izražanja. To izvira tudi iz stališča, da mora politik kot javna oseba (podobno sicer velja tudi za preostale znane osebnosti, ki tržijo svoje ime – glasbeniki, igralci ...), dopustiti nekoliko več posegov v svoje dostojanstvo kot povprečni državljan. Zadnji pa seveda takih posegov v svojo čast in dobro ime ni dolžan trpeti. Večji kot je poseg, bolj grobe in neresnične kot so žalitve, večji je interes posameznika, da svojo čast zavaruje – eno od pravnih varoval, prek katerih to posameznik lahko (ni pa mu treba, če ga žalitve in obrekovanja ne motijo) stori, je tudi zasebni kazenski pregon za kaznivo dejanje razžalitve. Tu mora posameznik sam voditi postopek in dokazati kaznivo dejanje, država mu pri tem skoraj ne pomaga. Kljub vsemu gre pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime za najmilejša kazniva dejanja, za katera so se številne angloameriške države odločile, da jih odpravijo iz svojih kazenskih zakonodaj."