Četrtek, 4. 10. 2012, 9.20
5 mesecev, 2 tedna
Ocenili smo: Samsung Galaxy Note 10.1
S tablico Galaxy Note 10.1 je želel Samsung svoje odjemalce pripraviti na telefon Note 2 in obenem ujeti zadnji vlak, ki bi pred prihodom Applovega iPhona 5 v blagajno multinacionalke še pripeljal nekaj cekinov. Note 10.1 ima Samsung za neposrednega naslednika precej uspešnega Galaxy Tab 10.1, ki je na Androidnem tabličnem trgu kraljeval lani.
Galaxy Note 10.1 je tudi prva pametna mobilna napravica, ki je opremljena z dvema gigabajtoma delovnega pomnilnika. V praksi to pomeni hitrejšo večopravilnost, krajše čase nalaganja aplikacij in sunkovito zbujanje iz stanja pripravljenosti.
Preizkušen primerek je imel 16 gigabajtov notranjega pomnilnika (na voljo sta tudi ustrezno dražji različici z 32 in 64 gigabajti), kar je po mojih polpreteklih izkušnjah s pametnimi telefoni in tablicami za povprečnega uporabnika več kot dovolj. Shranjevalni prostor je mogoče s kartico SD ob posedovanju najdražjega in najprostornejšega Nota 10.1 razširiti vse tja do 128 gigabajtov.
Poleg običajnih tabličnih načinov oddajanja valov vseh vrst (Bluetooth 4.0, Wi-Fi 802.11a/b/g/n, DLNA) pozna Note 10. 1 tudi 3G – navsezadnje gre za močno povečan mobilni telefon, na kar nakazuje že ime, na vrhu naprave pa je tudi majhno infrardeče oko, ki pa ni namenjeno izmenjavi datotek, temveč je orodje aplikacije Peel Smart Remote, ki tablico spremeni v upravljalnik dnevnosobne "mašinerije".
Samsung ga je sicer malce polomil s konektorjem – v dobi univerzalnega standarda micro-USB, ki se mu ne podreja praktično le še Apple, je izostanek tega huda pomanjkljivost, saj je treba priložen USB-kabel tako ves čas nositi po žepih. Manjka tudi priključek HDMI, a sem prepričan, da je za večino uporabnikov pogrešljiv.
Občutek pri pisanju in skiciranju v aplikaciji S Note je v nasprotju z lanskim telefonom Galaxy Note, kjer je bila zadeva še v povojih, fenomenalen, a ukvarjanje s peresom nekoliko pokvari dejstvo, da je pritiklina precej sama sebi namen, saj je razen Samsunga ne "šmirgla" nihče. Za nameček je S Pen v ohišje pospravljen izredno brezšivno – če ne bi informacije o peresu pobral na spletu, ga najbrž sploh ne bi našel. Dobro ali slabo? Presodite sami.
Novost je možnost sočasnega dela v več oknih, pri čemer se zaslon razdeli na dva dela. Stvar bo všeč vsem, ki v okolju Microsoft Windows veliko "alt-tabajo", a je trenutno omejena zgolj na šest aplikacij: vgrajen spletni brskalnik (tukaj vam spet svetujem, da ga čim prej zamenjate z enim od brezplačnežev, ki jih je na servisu Google Play obilo: Opera, Chrome, Firefox, Dolphin), predvajalnik videoposnetkov, galerijo slik, Polaris Office, S Note in odjemalec elektronske pošte. Ker je Note 10.1 daleč od tega, da bi bil strojno podhranjen, bodo prihodnje posodobitve bero v večopravilnost zajetih aplikacij zagotovo razširile, saj se mu kolcne le redko, razlog za to pa gre prej kot v nemoči štirijedrnika iskati v še vedno luknjastem Ice Cream Sandwichu.
Izboljšana je virtualna tipkovnica – poleg navadne QWERTY sta na voljo še posrečeni kompaktna plavajoča in razdeljena, ki je namenjena tipkanju s palcema med držanjem tablice z obema rokama.
Kako delo s tablico prenaša 7000-miliamperska baterija? Zgolj ob božanju zaslona in brskanju po spletu umre po osmih ali devetih urah, ogledovanje filmčkov na YouTubu pa jo je izsesalo v slabih petih.
Dobri izdelki nastanejo zgolj ob zadostni svetlobi, medtem ko ima fotoaparat v slabših razmerah velike težave z ostrenjem in samodejnim nastavljanjem vrednosti ISO. Makro je praktično neuporaben, saj je minimalna goriščna razdalja prevelika, a se s takšnim fotografskim udejstvovanjem tablica niti ne spogleduje.
Ocena: 9