Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
20. 9. 2012,
22.17

Osveženo pred

2 meseca, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Vtisi Vtisi ocenili smo

Četrtek, 20. 9. 2012, 22.17

2 meseca, 3 tedne

Ocenili smo: I Am Alive

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Apokalipsa mesto spremeni v ruševine in ga prekrije z dušečim prahom, iz ljudske podzavesti pa izbrska preživetvene nagone, ki prinesejo večjo grozo kot uničenje sveta.

Dogodek je izbrisal civilizacijo, mesta ležijo v ruševinah in pokrajino prekriva prah, rastline so odmrle in edina živa bitja so ljudje. Pravzaprav tisto kar je od njih ostalo in podgane. S slednjimi si okrepim moči. So redka jed, ki jo lahko najdem, nekateri drugi se v nuji zadovoljijo s človeškim mesom.

Živim, a sem mrtev, tako kot vse na tem svetu Minilo je leto dni, spomnim se potresov, panike, nemoči … Vlada je poskušala z rešitvami, reševanjem preživelih, vendar so tu ljudje pozabljeni. Civilizacije ni več, kakor tudi ne moje družine. V Haventon sem se podal, da ponovno vidim ženo Julie in hči Mary, pot iz drugega dela države pa ni bila lahka. Križev pot korakov, da bi se oddolžil družini za to, ker nisem bil z njimi, ko se je Dogodek zgodil. Nisem ju mogel tolažiti, jima pomagati, ju rešiti, resnično upam … pravzaprav vem, da sta živi.

Tako blizu, a tako daleč, pot mi prečijo razpadli mostovi, razrušena podzemna železnica in negostoljubna, siva, brezbarvna pokrajina. Kaj bi dal za drobec stvari, ki je ne bi pokrila sivina strupenega prahu. V starem domu najdem sledi ihte, morda se jima je uspelo rešiti, pobegniti iz tega sveta zapisanega uničenju. Pismo odpuščanja ob sliki mi še bolj tre srce. Nesrečen zapuščam nekdaj srečen kraj, moram ju najti.

Krik v parku in deklica, ki prestrašena teče stran. "Mary, si to ti! Ustavi se …" V zraku čutim prihajajočo nevihto, brez dežja, brez vode, zanjo sedaj ljudje ubijajo. Ne, sedaj so nevihte le gmote prahu in vetra, prahu ki nas duši in ubija. Moram najti Mary.

Mei ali Mary. Nisem pozabil pravega imena, a ta deklica je tako podobna moji hčeri, ali pa sivina razoseblja ljudi. Da bi jo rešil sem moral ubijati, a sedaj ljudje nimajo več duše. Lovijo drug drugega za pločevinko hrane ali kole, mačeto ali pištolo, pa čeprav vsakdo ve, da je strelivo skoraj nemogoče najti. Strah ima vendarle velike oči in medtem ko enega pripadnika tolpe, ki ustrahujejo mesto, še lahko presenetim, njegovim tovarišem ne bi mogel pobegniti brez njihovega strahu pred metkom. Da sem mahal s praznim šaržerjem se bodo zavedli šele takrat, ko me ne bo več.

Nimamo več vesti, živimo ali umremo Sam se ne smem spremeniti, moram ostati dober, enostavno ne morem odkloniti pomoči tistemu, ki jo potrebuje. Hkrati pa je tisto kar najdem, življenjskega pomena zame. Sedaj je mesto zavito v prah in na tleh je nemogoče dihati, moči mi pojenjajo. Ali naj potem pomagam vsem, tako bi hitro ostal brez zalog. "Ne morem ti dati povojev. Ne vidiš, da imam samo enega?" Moram oditi proč. On bo umrl, a le kako bi si lahko drugače obvezal rane zaradi padca.

Da bi našel zdravilo za Mei, ki prav grozljivo kašlja, sem moral plezati na nedokončan nebotičnik, enostavno mi je zmanjkalo moči in skoraj bi omahnil v globino. Da ne omenjam tiste tolpe, ki me je zaskočila na poti nazaj. Še dobro da ureznina od mačete ni pregloboka. Tej deklici enostavno moram pomagati, v tem negotovem svetu je morda to edini cilj, ki me drži na moji poti. Presneto izgubljen sem v tem prahu, izgubljen kot moja družina, izgubljen že več kot eno leto, a vendarle živ.

Igra sivine, ki ne potrebuje barv I am alive je igra sivine, ki ne potrebuje barv in bleščeče grafike. Prah pritiska nate iz vse okolice in mestne ulice dela klavstrofobične sredi dneva, klavstrofobično pa se počutijo tudi ljudje, ki jih srečuješ. Iz njih je sivina izginila in legla na njihova oblačila, v njih pa je ostala črna temina duše. Do svojih ciljev se boste prebijali počasi in z muko. Strupeni zrak in napor pri plezanju bosta iz vas črpala vzdržljivost, ki je bo slej kot prej zmanjkalo in omahnili boste v smrt. K temu bo večkrat pripomogla tudi mehanika igre, ki poskrbi, da leva ni več leva in je nenadoma desna, vendar se je napak mogoče navaditi.

Vodeni boste za roko, a neopazno in skoraj vedno vam bo dopuščeno raziskovanje ter opravljanje stranskih nalog, nikar pa ne pozabite nabirati zalog, da boste lahko okrepili svoje moči. Tempo igre je počasen in redko spremeni svojo hitrost, je pa igranje kljub temu zadovoljivo, če le lahko sprejmete težaško breme na plečih svojega lika. V šestih urah spoznavanja sva upanje prinesla drugim, se obrnila od žarka svetlobe in se vrnila v temačno zastrupljeno mesto brezupa.

Ocena: 78

Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje

Razvijalec: Ubisoft Shanghai Založnik: Ubisoft Zvrst: tretjeosebna preživetvena pustolovščina Igralne platforme: PS3, Xbox 360, PC

Ne spreglejte