Ponedeljek, 8. 3. 2021, 22.29
3 leta, 8 mesecev
Ker šefi niso poslušali strokovnjaka, se je zgodila strašna tragedija #video
V soboto je po nesrečnem padcu v 84. letu starosti umrl ameriški inženir Allan McDonald. Gre za človeka, ki bi lahko, če bi odgovorni upoštevali njegovo mnenje, preprečil eno najbolj odmevnih tragedij v zgodovini raziskovanja vesolja - eksplozijo space shuttla Challenger, ki je 28. januarja 1986 vzela sedem življenj.
Space shuttle Challenger je 28. januarja 1986 eksplodiral 73 sekund po vzletu z izstrelišča Cape Caneveral na Floridi.
Dogodek, ki ga je v živo prek TV-zaslonov spremljala skoraj petina Američanov, je bil do takrat najhujša nesreča v zgodovini človeškega raziskovanja vesolja. Umrlo je vseh sedem članov posadke Challengerja, pet poklicnih astronavtov in dva specialista.
Na krovu plovila je bila prvič učiteljica, Sharon Christa McAuliffe. Prav ona je bila osrednji razlog, zakaj je izstrelitev Challengerja gledalo toliko ljudi. Bila je namreč zmagovalka natečaja Učitelj v vesolju, v katerem je sodelovalo več kot 11 tisoč učiteljev in učiteljic iz celotnih ZDA.
Nekaj trenutkov po eksploziji in razpadu space shuttla Challenger.
Kasnejša preiskava je pokazala, da so člani posadke eksplozijo pogonske rakete in razpad plovila še preživeli, najverjetneje so umrl šele, ko je njihova potniška kabina treščila v gladino Atlantskega oceana.
Po nesreči Challengerja je vesoljski program space shuttle obstal za skoraj tri leta.
"Če bo šlo kaj narobe, nočem biti tisti, ki bo preiskovalnim komisijam pojasnjeval, zakaj"
Allan McDonald je v soboto, 6. marca, umrl zaradi posledic nesrečnega padca, po katerem je utrpel možganske poškodbe. Star je bil 83 let.
To so bile pred vzletom plovila Challenger besede inženirja Allana McDonalda. Takrat je delal za podjetje Morton-Thiokol, ki je za Naso, natančneje za vesoljski program space shuttle, proizvajalo pogonske rakete na trdo gorivo.
McDonald bi moral na predvečer izstrelitve Challengerja podpisati obrazec, s katerim bi inženirska ekipa jamčila, da je z raketnim pogonskim sklopom vse v najlepšem redu. Toda McDonald tega ni storil.
Skupaj z ekipo inženirjev, v kateri so bili še Bob Ebeling, Arnold Thompson in Roger Boisjoly, je vodstvo podjetja Morton-Thiokol in Naso obvestil o morebitni šibki točki, ki bi lahko ogrozila varnost Challengerjeve posadke.
28. januar 1986- space shuttle Challenger še zadnjič na poti proti izstrelišču.
Za jutro izstrelitve Challengerja je bila namreč napovedana nenavadno nizka temperatura zraka - ohladilo naj bi se celo pod nič stopinj Celzija. Space shuttle še nikoli ni poletel v takšnem mrazu.
Inženirje je zato skrbelo, da bo mrzel zrak vplival na gumijasta tesnila na pogonski raketi. Toda šefi so ob njihovih svarilih - Bob Ebeling je na to opozarjal celo že tri mesece prej - odmahovali z roko.
Preiskava Challengerjeve nesreče je nato pokazala, da so ključno vlogo pri eksploziji pogonske rakete res odigrala gumijasta tesnila.
Dvanajst dni po usodnem 28. januarju 1986 je Allan McDonald prisostvoval zaslišanju vodilnih mož Nase in podjetja Morton-Thiokol pred tako imenovano Rogerjevo komisijo, ki jo je za ugotavljanje vzrokov nesreče Challengerja sklical takratni predsednik ZDA Ronald Reagan.
V nasprotju z McDonaldovimi besedami iz zgornjega mednaslova - "Če bo šlo kaj narobe, nočem biti tisti, ki bo preiskovalnim komisijam pojasnjeval, zakaj" - se je zgodilo prav to. Čeprav je bil McDonald na zaslišanju gost in je sedel v zadnjih vrstah, je ob sprenevedanju vodilnih mož Nase, ki komisiji niso razkrili dejstva, da so inženirji Morton-Thiokol nasprotovali Challengerjevi izstrelitvi, a so šefi povozili njihovo strokovno mnenje, povzdignil glas. Postal je ena od ključnih prič komisije.
V podjetju Morton-Thiokol so McDonalda zaradi tega gledali postrani in ga premestili na slabše delovno mesto. Svojo prejšnjo službo je sicer hitro dobil nazaj, saj je posredoval ameriški kongres in podjetju zagrozil, da, če ne prenehajo z vršenjem pritiska na McDonalda, v prihodnje pač ne bodo več sklepali donosnih pogodb z Naso.
Preberite tudi:
4