Kako ranljiv je svetovni splet v resnici

99 odstotkom internetnih komunikacij prisluškujejo ribe in školjke Kot v knjigi Omrežje pod morjem (The Undersea Network) piše Nicole Starosielski, strokovnjakinja za medije in komunikacijo z univerze v New Yorku, je svet v nasprotju s splošnim prepričanjem s kabli povezan bolj kot kadarkoli prej. Avtorica v delu namreč navaja, da kar 99 odstotkov mednarodnih internetnih komunikacij poteka po žicah, ki ležijo na dnu oceanov. Podmorski telekomunikacijski in internetni kabli sicer povezujejo vse svetovne celine z izjemo Antarktike. Ko za izpad interneta niso krivi ponudniki in hekerji, temveč nepreviden ribič ali morski pes V plitkejših delih oceanov uporabljajo ojačane kable z optično sredico, saj jih tam ogroža več dejavnikov – mreže ribiških ladij, neprevidno spuščanje sider, celo radovedni morski psi. Ti kabli počez merijo približno toliko kot pločevinka piva. V globljih delih oceanov – nekateri kabli ležijo celo tako globoko, kot je visok Everest – pravega razloga za posebno ojačitev (ta mora seveda biti tolikšna, da prenese izjemen pritisk) ni. Nekaj tisoč metrov pod gladino se namreč, vsaj kolikor vemo, ne dogaja nič posebej razburljivega. Širino globokomorskih internetnih kablov je zato mogoče primerjati s širino vrtne cevi ali povprečnega alkoholnega flomastra.

Starosielskijeva pojasnjuje, da so kabli, ki ne ležijo ravno na dnu Marijanskega jarka (najgloblja točka svetovnih oceanov), prepogosto izpostavljeni zunanjim dejavnikom, ki jih lahko poškodujejo. Na otoku Guam v Tihem oceanu, na primer, naj bi ležali tik ob plaži. "Ko se Google naslednjič ne bo hotel naložiti, morda ne bo kriv ponudnik internetnih storitev ali heker, temveč na tisoče kilometrov oddaljena ribiška ladja," pravi ameriška avtorica.

Priložnost za teroriste, ki pa še niso posegli po škarjah Potencial, ki ga ima uničenje podmorskih kablov za ohromitev svetovnih elektronskih komunikacij, do zdaj še ni resneje pritegnil zanimanja terorističnih organizacij. Edini incident v polpretekli zgodovini, povezan s sumljivim lomljenjem podvodnih kablov, se je namreč zgodil leta 2008 ob obali Egipta. Brez interneta je ostalo 60 milijonov uporabnikov v Indiji, 12 milijonov v Pakistanu, šest milijonov v Egiptu in pet milijonov v Savdski Arabiji.

Mediji so takrat poročali, da so podmorske kable uničila sidra tovornih ladij, a tako videoposnetki kot podatki ladijskih prevoznikov so zgovorno kazali, da na območju takrat ni bilo plovil, je zapisala Nicole Starosielski.

Ugiba tudi, da teroriste od poseganja po škarjah ali kleščah najbrž odbija nedostopnost kablov, ki ležijo v najglobljih delih oceanov. Tiste, do katerih se je mogoče potopiti na konvencionalne načine, je namreč tudi razmeroma preprosto (in poceni) popraviti. Hrbtenjača interneta "dobra" za naslednjih 25 let Internetni strokovnjaki medtem ugotavljajo, da bodo kabli, ki trenutno ležijo na dnu svetovnih oceanov, svetovni splet podpirali še prihodnjih 25 let. Od konca leta 2014 jih je 285, aktivnih je 263. Zasnovani so tako, da jih je s posebnimi procesi povečevanja pretoka mogoče prilagajati zahtevam trga. Te so v zadnjem obdobju namreč eksplodirale in še naraščajo. Po podatkih računalniškega podjetja Cisco bo povprečen uporabnik leta 2018 s spleta prenesel 64-krat toliko podatkov kot leta 2005. A trenutna generacija podmorskih optičnih kablov je na rast spletnega prometa pripravljena.

Obstajajo bolj praktične rešitve? Nameščanje medcelinskih kablov je drago in zamudno, a je internet, speljan po oceanskem dnu, še vedno bolj učinkovita rešitev od največkrat omenjene alternative, satelitov. Ti imajo v primerjavi z optičnimi kabli dve veliki pomanjkljivosti – počasnejši prenos podatkov (ti morajo potovati v vesolje in nato nazaj na Zemljo) in izgubo bitov. Ta lahko povzroči neberljivost ali nerazločnost informacij. Optični kabli so tu bolj zanesljivi, pa tudi neprimerno hitrejši – znanstvenikom se je pri pošiljanju podatkov že uspelo zelo približati svetlobni hitrosti (300 tisoč kilometrov na sekundo).

Eden od vzvodov za morebitno evolucijo mednarodnih medmrežnih povezav je morda sistem letečih dostopnih točk, tako imenovani internet po zraku. V grobem gre za visokoleteče balone ali brezpilotna plovila (drone), ki bi z lebdenjem nad površino planeta uporabnikom na njem zagotavljali stalno pokritost z brezžičnim internetom. Svoje rešitve na tem področju (med drugimi) trenutno razvijajo internetna velikana Facebook in Google ter vesoljska agencija Elona Muska SpaceX.