Žena naj bo doma …*

Človek kot socialno bitje

Človek je družbeno in socialno bitje. Posameznika definira skupnost. Posameznik je ne le odvisen od skupnosti, ta ga tudi oblikuje, učloveči in socializira. Lahko pa ga tudi ne. Toda človeka v vsej svoji učlovečenosti (pri tem gre predvsem za govor in druge socialne spretnosti) brez skupnosti ni.

Da bi ljudje v skupnosti lahko optimalno delovali, uresničevali tako svoje zmožnosti kot zmožnosti skupnosti, morajo spoštovati nekatera pravila. Brez pravil vlada kaos.

Zakon močnejšega povozi še tako dobro idejo ali posameznika. Najširši skupek pravil, po katerih deluje družba, se imenuje kultura.

Kultura je način, kako ljudje na določenem območju živijo, kakšen je njihov jezik, kakšna so prepričanja, vzorci vedenja, načini, s katerimi se prenašajo spoznanja na naslednje generacije, in podobno. Del narodove kulture so tudi načini praznovanja pomembnih mejnikov v življenjih posameznikov ali skupnosti, kot so rojstva, poroke in drugi pomembni dogodki.

Od kod potreba po praznovanju?

Včasih se v življenju posameznika ali širše skupnosti zgodijo dogodki, ki dramatično vplivajo na nadaljnje življenje ljudi ali skupnosti. Take dogodke, ne glede na to, ali so bili kolosalne polomije ali neverjetni uspehi (kakor za koga), imamo navado ohranjati v posameznikovem ali narodovem spominu.

Taki dogodki nas spominjajo, da nismo od včeraj, da imamo kontinuiteto v času. Včasih je to pomembna bilka opore, ko zremo v negotovo prihodnost. Spet drugič nas ti dogodki spominjajo, da zmoremo marsikaj, če smo enotni, složni, morda jezni ali pa osredotočeni na skupni cilj.

Iz takih dogodkov črpamo nauke, svarila, opomine, navdih ali energijo. Zadnje je po vsej verjetnosti ključni dejavnik potrebe po praznovanju. Mobilizacija energije za prihodnost. Praznujemo preteklost, da bi zmogli prihodnje izzive. Sklenemo eno obdobje, da bi odprli vrata novemu.

Osmi marec ni praznik žensk. Osmi marec je praznik spomina in opomina na to, da so obstajale ženske, ki so imele dovolj soljenja pameti, da spadajo za štedilnik, da so lahko manj plačane za isto delo kot moški, da so nekateri poklici zanje nedotakljivi, da ne smejo sodelovati pri odločanju v skupnosti in podobno. Foto: Thinkstock Potrošništvo na kvadrat

Seveda trgovci v čustveno polnih dogodkih vidijo neverjetno priložnost za zaslužek. Povezava čustev in nakupnih odločitev je samoumevna. Pripeti nakupne odločitve na dogodek, ki sproža čustva, je za trgovce kot zadeti s kamnom morje z obale.

Prinesite rože, kupite bombonjero, presenetite svojo drago, izkažite ji dolžno pozornost, naj bo en dan v letu srečna … Osladni, plehki in poceni načini navajanja razlogov za nakup nepotrebne šare.

Poleg tega je praznikov, ki so zapovedani, toliko, da potrebujemo medije, da nas sproti in temeljito opomnijo, koga ali kaj slavimo na posamezen dan. Veselica se nanaša tako na praznike, kot je na primer valentinovo (izvorno gre za praznovanje godu svetega Valentina, ki so ga že v srednjem veku povezali s konceptom romantične ljubezni, in ni vezano na kak poseben dogodek), in praznike s tehtno, zgodovinsko konotacijo, kot je 8. marec.

Protiudarec aktivistov

Tisti, ki so/smo alergični na pretirano potrošništvo, zato v borbeni vnemi neselektivno napadejo/napademo dogodek sam po sebi, ne pa razloga praznovanja. Praznovanje in potrošništvo nista sinonima. Trdo delo prodajnikov je bilo potrebno, da so spojili ti dve sprva ločeni vsebini.

V praznovanju 8. marca ali katerega drugega praznika ni nič narobe. Narobe je iz tega delati silne stroške. Obveznosti zapravljanja. Zadrego. Skrb in breme. Praznik 8. marec stoji sam po sebi.

Zgodovinska konotacija

Jasno je, od kod izvira ideja ali potreba po praznovanju praznika žensk. Izhaja iz tega, da je polovica človeštva (ali nekoliko več) do začetka 20. stoletja živela v izrazito neenakopravnem položaju, na primer po svojem položaju na trgu dela (in še kje), v primerjavi z drugo polovico.

V "po moško" organiziranem svetu ženske niso veljale kaj več kot "servis" za potrebe moških posameznikov ali družbe. Pravic, ki najbrž še danes niso izbojevane do konca, si ženske niso pridobile, ker bi moške srečala pamet in bi ti v trenutku slabosti spoznali svojo hudo zmoto, zaslepljenost in nepravičnost. Pravice so si izbojevale.

Ali bomo končno dobili, kar nam pripada?

Ko se danes oziramo okrog sebe in tarnamo, da nam bo kapitalizem izpil dušo, čakamo, kdaj se bo vlada končno odločila, da bo omogočila te in one socialne pravice, popravila te in druge krivice ali zagotovila pogoje za enakopravnost temu ali drugemu delu narodovega telesa. In se čudimo, ker se to ne zgodi, ker nam te in te pravice tako ali tako same po sebi pripadajo.

Nič nam ne pripada samo po sebi. V življenju ne dobiš tistega, kar ti pripada. Dobiš le tisto, kar si izpogajaš ali priboriš!

Upanje, da bo nekoga srečala pamet in bo sprejel modre odločitve v korist drugih, je najbolj zavožena strategija izboljševanja življenja posameznika ali skupnosti. Ne rečem, da se to ne more zgoditi, toda računati na polne trebuhe otrok, ker bo za večerjo poskrbel sosed, je za večino staršev nesprejemljivo tveganje. Enako velja za državo.

V samem praznovanju 8. marca ali katerega drugega praznika, ni nič narobe. Narobe je iz tega delati silne stroške. Obveznosti zapravljanja. Zadrego. Skrb in breme. Praznik 8. marec stoji sam po sebi. Foto: Thinkstock Kaj torej praznujemo?

Osmi marec ni praznik žensk. Osmi marec je praznik spomina in opomina na to, da so obstajale ženske, ki so imele dovolj soljenja pameti, da spadajo za štedilnik, da so lahko manj plačane za isto delo kot moški, da so nekateri poklici zanje nedotakljivi, da ne smejo sodelovati pri odločanju v skupnosti in podobno.

Praznujemo s ciljem, da se ne izgubi spomin na njihov pogum. Praznujemo s ciljem, da ne pozabimo, da nam v življenju ne sledi tisto, kar nam pripada, temveč, da blagostanje izvira iz vedno znova priborjenih in utemeljenih pravic.

Hvala ženske, ker nas spomnite na to.

In seveda vemo, da ne gre za to, da bi bile rade enake. Enakost ni enakopravnost. Ne gre za to, da bi na vsak način rade delale v rudnikih in v železarnah ali v avtomehaničnih delavnicah.

Gre za to, da jih ne dobite na gobec, ko poveste svoje mnenje. Gre za to, da lahko sanjate popolnoma iste sanje kot vsak dedec. Gre za to, da lahko živite polno in neodvisno življenje, ki ga ni definiral moški, ki najbolje ve, kaj si želite in kaj je najbolj prav za vas!

Oprostite, ženske, če me je zaneslo.

Vse najboljše za 8. marec!