Zakaj nisem bil Charlie

… o družbeni vlogi satire, o svobodi umetniškega ustvarjanja (kar karikature na neki način so), o odgovornosti javne besede, o svobodi tiska v multikulturnih družbah, celo o pravici do svetoskrunstva.

Vse te razprave so zanimive, nekatere bolj, druge manj pomembne. Težava je v tem, da so debato preusmerile proč od ključne težave – in natanko tja, kamor so hoteli skrajneži.

Kršenje svobode govora? Ne, umor. Tu ne gre za napad na svobodo govora. Napad na svobodo govora je, ko vplivni posamezniki ali centri moči izkoristijo svoj vpliv za utišanje neprijetnih stališč.

Če novinarja, ki raziskuje mafijske povezave lokalne elite, sredi noči skoraj do smrti pretepejo plačanci, povezani z njo, je to napad na svobodo tiska. Če pa napišem kolumno in mi sosed, ki ga je razburilo moje mnenje, v napadu fanatičnega besa razbije glavo, to ni napad na svobodo govora – temu se reče umor.

Če gre za organiziran napad oborožene, marginalizirane skupine radikalcev z namenom širjenja strahu in ustvarjanja zmede, se temu reče terorizem. To pa je pojav, ki ga dobro poznamo iz evropske zgodovine.

Terorizem: evropska stvarnost Od konca 19. stoletja, ko so ga prvič preizkušali anarhisti in irski nacionalisti, je ta oblika političnega boja postala stalnica evropske stvarnosti. Če bi začel naštevati znamenite žrtve terorističnih dejanj, bi marsikdo presunjeno spoznal, kako globoko je terorizem vpisan v zgodovinsko izkušnjo stare celine.

Še kak ducat napadov, kakršen je bil pariški, bo potrebnih, preden se bo število žrtev islamističnega terorizma na evropskih tleh približalo številu ubitih v italijanskih "svinčenih letih" v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Število žrtev islamističnega terorizma v Evropi je približno trikrat nižje od števila mrtvih, ki jih je za sabo pustila baskovska ETA, petkrat nižje od žrtev IRE, desetkrat nižje od žrtev teroristične taktike slovenske Komunistične partije med drugo svetovno vojno. Toliko za primerjavo.

Islamistični terorizem: zvesti učenec evropskih zgledov To seveda ne pomeni, da islamistični terorizem ni resna grožnja. Je. A nujno je razumeti, da ni pretirano izviren. Posnema strategije, ki jih odlično poznamo iz evropske zgodovine. Gre za ustvarjanje vzdušja izrednega stanja, v katerem lahko dobro organizirane skupine fanatikov povečajo svoj vpliv v družbi.

To je grozljivo – a je tudi dobro, ker lahko takoj prepoznamo logiko njihovega delovanja.

Cinična strategija diferenciacije Pariški napadalci so dobro vedeli, kaj počnejo. Dinamika atentata priča o izurjenih morilcih, lov s policijo, ki je sledil, pa o organizirani skupini, ki do potankosti obvlada taktike urbane gverile.

Zato je dogodek napačno razumeti skozi optiko, kot nam ga je – v dobri veri, da brani svojo pravico do svobode govora – prikazala večina medijev. Tu ne gre za skupino razjarjenih vernikov, ki so se maščevali za nekaj, kar so, upravičeno ali ne, razumeli kot svetoskrunstvo.

Ne: gre za ustvarjanje klasične "strategije diferenciacije", kakršno poznamo iz evropske zgodovine, od Baskije izpred dobrega desetletja do okupirane Ljubljane ali Milana na vrhuncu teroristične mrzlice v 70. letih.

Recept je preprost in učinkovit: eklatantni napadi na slabo varovane vidne osebnosti, ki so osovražene v določeni skupnosti in nad katerimi si hočejo teroristične skupine priboriti pokroviteljstvo.

Trije primeri – enaka taktika Julij 1997: Miguela Ángela Blanca, občinskega svetnika španske Ljudske stranke in znanega nasprotnika baskovskega nacionalizma, na domu ugrabi in ubije ETA.

Maj 1972: poveljnika milanske politične policije Calabresi, (po krivem) osumljenega maltretiranja anarhističnih zapornikov, ustrelijo pod njegovim stanovanjem.

Oktober 1942: nekdanjega bana Marka Natlačena, simbol "hlapčevskega" odnosa "meščanskih elit" v odnosu do italijanskih okupatorjev, ustrelijo na njegovem domu.

Enaka taktika: vdor na "sovražnikovo" zasebno območje, izpostavitev njegove nemoči, zapustitev krvave sledi. In čakanje na kaos moralne zbeganosti, ki ga ustvari predrzen napad.

"Prav jim bodi!" Vselej imamo namreč opravka z žrtvami, s katerimi se "ciljno občinstvo" tega spektakla smrti težko poistoveti. Z žrtvami, do katerih v skupnosti, v imenu katere delujejo teroristi, vlada nenaklonjenost, morda celo sovraštvo. Z žrtvami, ob katerih bo marsikdo vzkliknil: "Prav jim bodi!"

Hkrati pa so to žrtve, ki bodo vzbudile ogorčen odziv "večinskega mnenja". Tiste, zaradi katerih je mogoče pričakovati "povračilne ukrepe", ki bodo dodatno zastrupili družbene odnose, spodbudili radikalizacijo na vseh straneh in pahnili zapostavljeno skupino v roke oborožene manjšine, ki se razglaša za njeno zaščitnico.

Poleg tega morajo napadi pričati o moči teroristov – o tem, da so sposobni braniti čast in varnost "svoje" skupnosti, a tudi izvajati nasilje nad vsakomer, ki jim prekriža pot.

Mafijska strategija, skratka.

Iraško-dražgoška šola To je taktika, ki jo je Al Kaida preizkusila v Iraku. Tam se je uveljavila kot zaščitnica manjšinskih sunitov, zlasti na versko in etnično mešanih območjih. Razstreljevala je šiitske svete kraje in morila njihove mnenjske voditelje. Tako je izzvala nasilen odziv večinske skupnosti in nato stopila v ospredje kot edina sila, ki se je sposobna zoperstaviti tem napadom.

Taktika, ki tudi Slovencem v dneh, ko smo praznovali obletnico dražgoške bitke, ni povsem neznana.

Kdor ni z nami, je proti nam Cilj je ustvariti ozračje polarizacije, kjer ni prostora za nianse. "Nesramni ateisti so užalili Preroka: mi smo ga maščevali. Ste na naši strani ali na strani svetoskrunskih nevernikov?"

Razumeti moramo, da obstaja skupina ljudi, za katere ta dilema nikakor ni banalna.

V ogorčenju, ki je sledilo napadom, so se številni zmerni muslimanski voditelji čutili prisiljene v to, da nosijo transparente z napisi Je Suis Charlie (Jaz sem Charlie). "Vidite," so radikalci zmagoslavno rekli vernikom: "To so vaši voditelji. Mi se zoperstavljamo žaljenju vere, oni pa se kitijo z imenom bogokletnikov. S kom ste, torej: z nami ali z njimi?"

Če v Franciji, ki ima eno najbolj sekulariziranih muslimanskih populacij na svetu (tri petine francoskih muslimanov pravijo, da nimajo nobenega zanimanja za vero, le petina se jih izraža za "pobožne ali pretežno pobožne", med njimi je morda od dva do tri tisoč radikalnih islamistov), to vprašanje ni posebej akutno, pa drugod po Evropi, predvsem v Britaniji in Nemčiji, ni tako.

Napad na nemški časopis, ki je v solidarnostni gesti ponatisnil sporne karikature, kaže, da strategija žanje uspehe.

Mladinamit à la française Toda – zakaj je bil Charlie idealna tarča? Od kod njegova osovraženost med skupinami muslimanskega prebivalstva?

Predstavljajte si Mladinamit. Recimo, da ga ureja Franco Juri in torej le premore nekaj humorja. Nato pa si predstavljajte povečanje števila muslimanov v Sloveniji, med katerimi se pojavijo majhne, a skrajno radikalizirane skupine islamistov. Ne bi bilo treba dolgo, da bi satirična priloga odvrgla tančice površnega multikulturalizma in enako prefinjeno ironijo, s katero se desetletja pogumno bojuje proti "katolibanom", usmerila proti resničnim talibanom.

Pri tem pa bi ohranila enako mero obešenjaštva, prikritega protisemitizma in šovinizma s svetovljanskim obrazom. S tem arzenalom in z mladostniškim humorjem, ki mu je cenena provokacija pomembnejša od pronicljivosti, bi se nato znala vselej pogumno postaviti na stran vladajoče etatistične ideologije.

List, ki ni dvakrat pomišljal, preden je francosko ministrico afriškega rodu prikazal kot opico in se iz predsednika Sarkozyja norčeval s pomočjo najbolj opolzkih protisemitskih klišejev, je pač izvajal "kritiko" islama, kakršno lahko od takšnega medija pričakujemo.

Kako nasilje žanje odobravanje Sovraštvo, ki ga takšna "kritika" vzbuja pri pripadnikih manjšin – ne le pri muslimanih –, je odličen povod za napad, ki naj šokira in vzbudi moralno dvoumnost, kjer se ogorčenje meša s privoščljivostjo, strah pa s fascinacijo nad nasiljem.

Razkol, ki nastane med uradnim, mainstream odzivom na to predrzno dejanje in zasebnimi, prikritimi občutki nelagodne dvoumnosti, je špranja, skozi katero se v zavest ljudi pretihotapi tiho odobravanje nasilja.

Zakaj ni treba, da "smo Charlie" Ravno zato je napačno, da se spuščamo v razprave o mejah svobode govora in koristnosti politične korektnosti. S tem pademo v zanko, ki nam jo nastavljajo skrajneži: sprejmemo bodisi implicitno opravičevanje njihovega dejanja (češ, nestrpnost rojeva nestrpnost) bodisi igranje vloge, ki nam jo hočejo dodeliti sami: torej zagovarjanje svobode govora kot absolutne vrednote, ki se ji nič ne sme zoperstaviti. To je stališče, ki ga nato sami obsodijo kot odraz "nihilističnih zahodnih vrednot", proti katerim se uveljavljajo kot "branitelji vere".

Toda te igre se nam ni treba iti. Stvar je namreč zelo preprosta.

Ni razloga, ki lahko upraviči zločin. Ga ni. Sploh ni potrebno, da se v dejanju konformistične solidarnosti identificiramo z žrtvami, da bi razumeli ta preprost imperativ.

Ne, nisem Charlie Sam se na primer ne želim identificirati s Charliejem. Ne odobravam načina, s katerim uveljavlja svobodo govora. Zdi se mi neumen, nepotreben in neodgovoren. Ker sem tako menil pred dvema tednoma in enako menim danes, bi bilo hinavsko in konformistično, če bi se, skupaj z vesoljnim spletom, kitil z nalepko: "Jaz sem Charlie."

Sploh ni potrebno, da "sem Charlie", da bi branil Charliejevo osnovno pravico do varnosti in življenja. Ni treba, da zagovarjam njegova stališča, da bi čutil ogorčenje nad barbarskim napadom nanj.

Tu sploh ne gre za stališča. Niti za svobodo do njihovega izražanja. Gre za terorizem. In če priznamo, da ima ta svoje družbene in politične korenine, ni zaradi tega nič manj nesprejemljiv.

Ne ubijaj! Šele ko to razumemo, lahko začnemo od islamskih voditeljev odločno zahtevati odgovornost in to, da pri kritiki stališč, s katerimi se ne strinjajo, enkrat za vselej prenehajo ustvarjati ozračje, ki bi se ga lahko razumelo kot opravičevanje nasilja.

Razvlečena razprava o multikulturnosti, relativizmu, spopadu civilizacij in podobnih visokoletečih postmodernističnih bučkah nas je namreč omamila do te mere, da smo skoraj pozabili na osnovno dejstvo: velelnik "ne ubijaj!" je enako razumljiv v vseh jezikih.

Če ga nekateri nočejo slišati, jim ne smemo dati zadoščenja, da se izgovarjamo na "kulturne in civilizacijske razlike". Nanje se namreč, če še niste ugotovili, neprestano izgovarjajo že sami.