Vse moje ljubezni

Moje ljubezni so ljudje, ki so ostali. Od družine, prijateljev in do psa. Od vseh, ki jim po nekaj urah z mano ni do tega, da bi skočili z balkona ali pa jim do tega občasno je, a bi vseeno pri tem uporabili padalo. Moje največje ljubezni ste vi.

Odkar se zavedam, sicer vem, da nekoga želim. Nekoga, ki ga najverjetneje sploh ne bom spoznala, ker mi je uspelo v teh letih začrtati principe in karakter, ki terja mnogo. Verjetno premnogo. Zato niti več ne tarnam (prepogosto), da moških ni, ker ... so. A ne zame. In raje sem sama s svojimi principi kot sama z moškim, ki jim ti ne ustrezajo. In raje vam to povem iskreno, kot pa da neiskreno iščem izgovore za svojo samskost.

In ... če me srečate, vam povem, da sem nepoboljšljiv romantik. Ne v smislu, da po svoji postelji trosim cvetove vrtnic in najemam orkester, a v smislu, da še kar verjamem. V to, da obstaja tista ena ljubezen, ki premaga bedo drugega. Ob kateri se ne prepiraš o motivu na brisačah, ampak se družno smeješ nepopolnostim svoje družine. Takšna, ki samo je. Občasno s pogoji, a večinoma brez.

In kam gremo? Pa mi skušajo vzeti vero v ljubezen. Ko gledam svoje prijatelje, ki se znotraj te besede bojujejo za enakopravnost. In takrat se mi svet zazdi povsem beden. Potem pa se zavem, da ni prostor tak, ampak smo takšni samo ljudje. Ki si konstantno jemljemo pravico biti nekje tako zelo pametni, ko je naša pamet milje stran. Ljubezen za vse. Zakaj ne? Kdo pravi, da ne? Ti? Kaj pa imaš ti, kar drugi nimajo? Normalnost? Tega sploh ni.

In želimo biti tako človeški v svojem boju za nekaj, kar je tako narobe. Narobe, ker je boj proti človeku. Ker se bojujemo za to, da druge omejimo, in ne za to, da bi našo svobodo razširili. In s tem smo idioti na eni posebni ravni. Ker se bojujemo vzvratno. A razumete? Mi se bojujemo vzvratno.

Zakaj lahko jaz jutri naskočim poročenega moškega, z njim zanosim in pol nosečnosti prepijem, a imam s tem več pravice do otroka kot moji prijateljici, ki sta že več let par in si ga zares želita?

Jaz nočem več pravic, kot jih imajo moji prijatelji. Zakaj? Ker si jih ne zaslužim. Nihče od nas si jih ne. Če me ocenjujete, če mi dajete pravice in dolžnosti, mi jih dajte glede na to, kdo sem, in ne glede na to, koga ljubim, v koga verjamem ali kako sem videti. Če že, potem zaradi mene same. Drugače pa – ne, hvala. Nočem imeti več pravic kot moji prijatelji. Ker še kar ne razumem, zakaj bi jih lahko imela.

Zaradi tebe sem Ena izmed mojih največjih ljubezni pa je zagotovo moj nečak. Ki ima Downov sindrom. Rada bi vam na dolgo in široko razlagala, kaj to pomeni, ampak vam lahko rečem samo to, da je čuden kot ti in jaz. S to razliko, da ima to zapisano tudi v kartoteki. Kar zame pomeni mnogo nič, za druge pa mnogo preveč.

Nikjer ne boste srečali bolj iskrenega dečka in v mojih 30 letih življenja nobenega učitelja, ki bi mi dal vsaj desetino lekcije, ki mi jo on daje ob vsakem druženju. Živeti na njegov način, brez pomisleka, brez vljudnosti ob stvareh, ki te dolgočasijo, brez strahu pred zavrnitvijo ob izrekanju ljubezni ... Tega me uči moj 11-letni nečak. Uči me biti točno takšna, kot sem si želela vedno biti. Moj 11-letni nečak s sindromom. Zato ... Preden ga sodite, dajte pomisliti nase. Kolikokrat ste nekaj hoteli povedati naglas, pa niste.

Kolikokrat ste hoteli oditi, pa niste. Kolikokrat ste hoteli nekomu pokazati, da ga imate radi, pa niste. In potem se vprašajte, kdo od nas je bolj srečen in kdo od nas si bolj zasluži to kartoteko.

Ljubiti, ali živeti, ali ... oboje? Eno stvar morate vedeti o meni. Ljubim življenje. V vsej svoji izprijeni obliki. Ljubim svojega psa, ki sem ga vzela iz zavetišča, a se vedno bolj zdi, da je on mnogo bolj rešil mene kot jaz njega. In želela bi si, da bi ljudje reševali, ne bi pogledali stran in si nasploh ne bi jemali pravice biti več, kot so. Ljubim svojo družino. V vseh deformiranih stanjih. Ker ne glede na to, kako včasih razpadamo, se na koncu dneva sestavimo na načine, ki jih ne boste našli pri nobenih lego kockah. In ljubim svoje prijatelje. Ker so – tudi, ko jim res ni treba.

In če najdete razlog, da ljubite življenje, zato ne boste potrebovali ne prstana in ne podvezice. Dajte se bojevati za stvari, ki so blizu vašega srca. Dajte biti iskreni do sebe in do tistih redkih, za katere vam je mar. In ne si očitati sreče v trenutkih, ko bi morda morali objemajoč kolena strmeti v poročila. Življenje se zgodi enkrat. In naj bo tisti enkrat vaša največja ljubezen.