Petek, 11. 12. 2015, 14.47
8 let, 11 mesecev
Vse moje ljubezni
Moje ljubezni so ljudje, ki so ostali. Od družine, prijateljev in do psa. Od vseh, ki jim po nekaj urah z mano ni do tega, da bi skočili z balkona ali pa jim do tega občasno je, a bi vseeno pri tem uporabili padalo. Moje največje ljubezni ste vi.
Odkar se zavedam, sicer vem, da nekoga želim. Nekoga, ki ga najverjetneje sploh ne bom spoznala, ker mi je uspelo v teh letih začrtati principe in karakter, ki terja mnogo. Verjetno premnogo. Zato niti več ne tarnam (prepogosto), da moških ni, ker ... so. A ne zame. In raje sem sama s svojimi principi kot sama z moškim, ki jim ti ne ustrezajo. In raje vam to povem iskreno, kot pa da neiskreno iščem izgovore za svojo samskost.
In ... če me srečate, vam povem, da sem nepoboljšljiv romantik. Ne v smislu, da po svoji postelji trosim cvetove vrtnic in najemam orkester, a v smislu, da še kar verjamem. V to, da obstaja tista ena ljubezen, ki premaga bedo drugega. Ob kateri se ne prepiraš o motivu na brisačah, ampak se družno smeješ nepopolnostim svoje družine. Takšna, ki samo je. Občasno s pogoji, a večinoma brez.
In želimo biti tako človeški v svojem boju za nekaj, kar je tako narobe. Narobe, ker je boj proti človeku. Ker se bojujemo za to, da druge omejimo, in ne za to, da bi našo svobodo razširili. In s tem smo idioti na eni posebni ravni. Ker se bojujemo vzvratno. A razumete? Mi se bojujemo vzvratno.
Zakaj lahko jaz jutri naskočim poročenega moškega, z njim zanosim in pol nosečnosti prepijem, a imam s tem več pravice do otroka kot moji prijateljici, ki sta že več let par in si ga zares želita?
Jaz nočem več pravic, kot jih imajo moji prijatelji. Zakaj? Ker si jih ne zaslužim. Nihče od nas si jih ne. Če me ocenjujete, če mi dajete pravice in dolžnosti, mi jih dajte glede na to, kdo sem, in ne glede na to, koga ljubim, v koga verjamem ali kako sem videti. Če že, potem zaradi mene same. Drugače pa – ne, hvala. Nočem imeti več pravic kot moji prijatelji. Ker še kar ne razumem, zakaj bi jih lahko imela.
Nikjer ne boste srečali bolj iskrenega dečka in v mojih 30 letih življenja nobenega učitelja, ki bi mi dal vsaj desetino lekcije, ki mi jo on daje ob vsakem druženju. Živeti na njegov način, brez pomisleka, brez vljudnosti ob stvareh, ki te dolgočasijo, brez strahu pred zavrnitvijo ob izrekanju ljubezni ... Tega me uči moj 11-letni nečak. Uči me biti točno takšna, kot sem si želela vedno biti. Moj 11-letni nečak s sindromom. Zato ... Preden ga sodite, dajte pomisliti nase. Kolikokrat ste nekaj hoteli povedati naglas, pa niste.
Kolikokrat ste hoteli oditi, pa niste. Kolikokrat ste hoteli nekomu pokazati, da ga imate radi, pa niste. In potem se vprašajte, kdo od nas je bolj srečen in kdo od nas si bolj zasluži to kartoteko.
In če najdete razlog, da ljubite življenje, zato ne boste potrebovali ne prstana in ne podvezice. Dajte se bojevati za stvari, ki so blizu vašega srca. Dajte biti iskreni do sebe in do tistih redkih, za katere vam je mar. In ne si očitati sreče v trenutkih, ko bi morda morali objemajoč kolena strmeti v poročila. Življenje se zgodi enkrat. In naj bo tisti enkrat vaša največja ljubezen.