Ura akademske resnice

Pa ne da bi tam slišali obilico pronicljivih misli in konstruktivnih predlogov, kako izboljšati stanje na tem področju. Nasprotno, dodobra se je razgalilo stanje duha v dominantnem delu slovenske akademske sfere, zaradi katerega ta ni del rešitve kriznega položaja, v katerem se nahaja družba, ampak je prej del samega problema. Novela, ki sploh ne prinaša nekih obsežnih sprememb visokošolske zakonodaje, je izzvala silovite reakcije "deležnikov" tega področja in njihovih podpornikov. A na omenjeni razpravi ni bilo iz njihovih ust kaj dosti govora o vsebini teh sprememb. Namesto tega se je govorilo o vsem mogočem, o zadevah, ki nimajo z njimi prav nobene zveze: o izbrisanih, partizanih, slabih zaslužkih in nasploh o vsesplošnem nezadovoljstvu nad življenjskimi razmerami in stanjem v državi kot celoti. Tako je nek akademsko-sindikalistični "borec" ob slikanju grozečega zla, ki da ga prinašajo spremembe, pozval kar k "boju na življenje in smrt", tako rekoč k revoluciji. Seveda so bili spet na "prangerju" zasebni visokošolski zavodi, kot grešni kozel, ki je kriv za malodane vse težave, s katerimi se sooča slovensko visoko šolstvo. Pri tem je zanimivo, da ena najbolj vehementnih udeleženk debate, samodeklarirana borka za javni sektor, ki je udrihala čez vse, kar je zasebnega, sama dela doktorat prav na eni od zasebnih fakultet. (Očitno takrat, ko gre za kakovost lastne izobrazbe, ideološka gorečnost vendarle popusti.) Glavni razlog za silovit revolt etablirane akademske srenje je sprememba sestave sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Po novem predlogu bi večino članov imenovala vlada na predlog visokošolskih organizacij, kar je evropsko primerljiva rešitev. Do zdaj je bilo to nekako "samoupravno" organizirano, tako da so v končni fazi visokošolski igralci nadzirali same sebe. To je povsem nesprejemljivo. Regulatorjev, kar Nakvis nedvomno je, ne morejo postavljati tisti, ki so sami predmet regulacije. Nadzor mora vselej prihajati "od zunaj". Trditve o politizaciji in omejevanju avtonomije, ki naj bi jih spremembe visokošolske zakonodaje prinesle, so bolj ali manj krinka, ki služi boju za ohranjanje obstoječih monopolov in privilegijev dominantnih akademskih lobijev. Gre za bojazen, da bi ti izgubili možnost, da prek obvladovanja ključnih regulatornih ustanov preprečujejo uveljavljanje novih igralcev. Te privilegirane skupine uporabljajo (beri: zlorabljajo) javne ustanove ne samo za pridobivanje zasebnih koristi, ampak tudi za vzdrževanje ideološke hegemonije. Tako kot se to dogaja na osrednji družboslovni fakulteti največje slovenske univerze, ko se prek nekakšnih AntiFa seminarjev izvaja odkrita levičarska propaganda, ob intenzivnem udrihanju čez "razredne sovražnike" (konservativce, neoliberalce, desnico, Janšo in njegovo vlado itd.). V tem oziru svarila pred privatizacijo javnega visokošolskega prostora prihajajo močno prepozno. V ideološkem smislu je ta prostor v veliki meri že sprivatiziran.