Ti hočeš njega. On hoče njo. Ona hoče tistega, ki hoče tebe.

Vse to smo že doživeli in doživljamo. Vse to je nek butast zakon narave, ki se vlači in kotali čez vse generacije. In ko že misliš, da si se rešil vzorcev, pride nov. S še slabšim motivom, kot je tisti na tetinem božičnem prtu.

Najbolj bedno je, če nisi naiven. In če stvari pač vidiš takšne, kot so. Ker so pri dnevni svetlobi precej neprivlačne (kot narisane obrvi na soncu) in nekako ubijajo romantiko, ki jo tako zaman iščeš, zahtevaš in nadleguješ. Ko se zagledaš v nekoga, ki povsem brezumno hoče tisto eno, ki se tebi zdi brezupno klišejska. Takšna iz kataloga za od vseh zaželene. Takšna, ki ti nikoli ne boš (in to s ponosom).

A se vseeno razjeziš ob misli, da ona zanj, ki bi mu ti podarila vse svoje najboljše in najslabše trenutke, poosebljena ljubezen. Ker nekako s tem začne padati tudi njegova vrednost. In s padanjem njegove vrednosti gre znova za tvoj poraz pri izbiri. Začaran krog. Ampak … Kako lahko nekdo tako poseben, kot je on, poželjivo strmi v zanj povsem klišejsko izbiro?

Ker lahko In predvsem, ker si mu, ne da bi on zahteval, rekla, da je poseben. Od vseh pridevnikov na svetu si izbrala ravno tega. Čeprav bi bil opis "kar ok" mogoče bolj na mestu. In nekje je neki tip, ki se sprašuje, kako zelo motena si pa ti, da se trudiš okoli takšnega človeka, medtem ko bi lahko na Rogli smučala z njim. Ter ga nekaj ur pozneje objemala na urgenci.

Ljudje se izbiramo brez pametnih razlogov in s povsem butastimi motivi, ki so večinoma potopljeni v hormone, ideale, družbene norme in veliko mero zaslepljenosti zaradi videza. Ljudje se izbiramo, kot smo v srednji šoli izbirali moštvo pri odbojki – začnemo s tistimi, s katerimi mislimo, da bomo zmagali. A pozabimo, da je igra s takšnimi velikokrat najmanj zabavna.

Ko se z nekom ujameš, se smeješ povsem butastim stvarem, deliš poglede na svet in se ob njem počutiš … doma. Nekje na poti se ti zdi, da gre za odlično prijateljstvo. Nekje med potmi se ti zazdi, da bi lahko bilo tudi več. Ker kaj pa je zveza drugega kot odlično prijateljstvo z dodatkom redne golote? A potem pride dan, ko všečka njeno fotografijo, ko komentira njen status in ko te vpraša za nasvet o njej. In naenkrat je vse kristalno jasno. Ti si prijateljica (zalezovalska in s Facebookom obsedena prijateljica). Takšna, s katero bi on delil vse, razen ljubezni.

Če pa je kar nekaj In če bi ona bila tvojega kova ženska, takšna, s katero bi se smejal kot se s tabo in bi ob njej bil on sam, bi morda še bruhnila v smeh in si rekla, da je morda njena barva zob nadvladala v tem nikoli obstoječem boju. Še ponudila bi se za varuško morebitnih otrok ter jima na poroki odpela I will always love you. Pa ni. Ona je vsa tista dekleta, ki jih ti nikoli nisi razumela. Tiste sončne brez značaja, ki človeku dajo željo po nabavi črnega pasu za psiho. Ki premetavajo lase, govorijo o tem, kako se zgoraj brez sončijo na domačem balkonu ter se nemočno zahihitajo ob vsakem prekletem vprašanju.

In brez sramu priznam, take vrste žensk ni med mojimi prijateljicami. Verjetno zato, ker se mi zdijo brez vsebine, brez okusa. Preveč "light". In verjetno se ravno zato čudim izbiri slehernega moškega. Poznam namreč toliko odličnih žensk, polnih življenja in čustvene globine, ki presega navijaške vzklike vseh vedno poskočnih deklic tega sveta. A vendarle statistika kaže, da smo na moškem seznamu zaželenih za nabavo mačke.

Brez očitanja Ali pa točno s tem. Poznam tudi en kup moških, ki sveto trdite, kako zelo si ob sebi želite pravo žensko, a zbežite vsakič, ko zaslišite kopito njenega čevlja. Govorite, kako potrebujete nekoga, ki vas intelektualno izzove, a se prestrašite že, če v stavku pravilno uporabi besedo "sporadično". Da, v teoriji nas vsi hočete. V praksi pa se ob točilnem pultu drgnete ob enostavčno Marjetko.

Pa saj to ni zločin. Je svoboda izbire in svoboda ljubezni. In zatorej mi ne zamerite, ko vam povsem svobodno rečem: "Fuj to."