Ste pripravljeni tudi na izzive, ki so pred vami?

Ta teden so navdušenci nad televizijskimi serijami prišli na svoj račun. Televizijska platforma Netflix, ki je od pred kratkim dostopna tudi v Sloveniji, je predvajala prvo epizodo nove sezone serije Igra prestolov.

Za tiste, ki je ne poznate, gre za krvavo politično srhljivko na podlagi fantazijskih romanov ameriškega pisca G. R. R. Martina. Zgodba se dogaja v izmišljenem svetu z dvema celinama: zahodna spominja na Britansko otočje v obdobju zgodnje renesanse, vzhodna pa je nekakšen kolaž antičnih in srednjeveških družb, ki sledijo prepoznavnim vzorcem iz evrazijske zgodovine: od mezopotamskih sužnjelastniških držav prek nomadskih hord iz srednjeazijskih ali zakarpatskih step do grških mestnih državic.

Obrtniško mojstrstvo in plehko razumevanje oblasti

Sam sem do serije dokaj kritičen. Njena priljubljenost v veliki meri izvira iz nepredvidljive pripovedi, ki vselej šokira gledalce s prizori krvavega nasilja, napol prikritimi pornografskimi vložki in nepričakovanimi obrati, praviloma na meji verodostojnosti, marsikdaj pa onkraj nje. Kostumografija in scenografija sta izjemno privlačni, scenarij obrtniško dodelan, a na vsakem koraku izdaja plehko postmoderno razumevanje narave oblasti, družbenih norm in medčloveških odnosov.

Številni kritiki v zgodbi vidijo pesimistično vizijo politično fragmentiranega sveta, ki se zaradi navzkrižij interesov, zgodovinskih zamer ali gole kratkovidnosti ne zmore zoperstaviti globalnim podnebnim spremembam. Foto: Getty Images

Genialnost Igre prestolov

Toda na neki ključni točki se mi zdi naravnost genialna. Gre za osnovni okvir zgodbe.

Serija je zasnovana okoli predstave o krožnem zgodovinskem času. Ta je vezan na nenavadno naravo tega fantazijskega planeta, kjer se (vsaj na zahodni celini) letni časi izmenjujejo v dolgih periodah. Poletje lahko traja tudi po več let, celo desetletij, sledijo pa mu dolgotrajna obdobja zime.

Serija se začne ob koncu takšnega dolgoletnega sončnega obdobja plodovitosti, miru in blagostanja. Bližajočo se zimo, ki se širi s severa proti jugu, spremljata naraščanje nestabilnosti in političnih spopadov ter vse bolj krvavi spopad za omejene vire.

Analogija s sodobnim svetom

Političnih in družbenih analogij s sodobnostjo ni mogoče spregledati. Številni kritiki v zgodbi vidijo pesimistično vizijo politično fragmentiranega sveta, ki se zaradi navzkrižij interesov, zgodovinskih zamer ali gole kratkovidnosti ne zmore zoperstaviti globalnim podnebnim spremembam.

Zahodni celini namreč s severa, od koder se širi zima, preti uničenje. Usodna nevarnost ima obliko krvoločnih pošasti, ki jih je zelo težko, skoraj nemogoče uničiti in se počasi, a vztrajno odpravljajo na uničevalni pohod proti jugu, v središče civilizacije.

Če pogledamo, kako so pošasti prikazane, lahko dejansko vidimo številne analogije s podnebnimi spremembami. Kažejo človeško podobo in indici obstajajo, da so plod človeškega posega oziroma da je njihov obstoj neločljivo povezan z ljudmi. Hkrati so ljudem sovražni in očitno je, da bo njihovo na videz neustavljivo širjenje imelo uničujoče posledice za človeštvo. Vsi so že slišali zanje, hkrati pa redkokdo verjame, da zares obstajajo.

Predvsem pa nihče zares ne ukrepa proti njim. Če analogijo privedemo do kraja, lahko postavimo vzporednice med Nočno stražo – vojaškim redom, namenjenim varovanju človeštva pred pošastmi s severa – in znanstveno skupnostjo v sodobnem svetu. Obe sta zavezani plemenitemu poslanstvu in strogi nevtralnosti stran od družbenih sporov in dnevnopolitičnih spopadov, v praksi pa potisnjeni v prekarno eksistenco z nezadostnim financiranjem. V njunih vrstah cvetijo korupcija, razpuščenost in medsebojna nevoščljivost. V teoriji naj bi uživali družbeni ugled, v praksi pa se jima vsi posmehujejo in nihče se ne zmeni za njuna opozorila pred pretečo nevarnostjo.

Igra prestolov je genialna uprizoritev današnje Evrope, pošteni Jon Snow je utelešenje Angele Merkel in zato umre; medtem ko so politiki zapadli v cinizem ali naivnost, je ljudstvo vedno bolj navdušeno nad novimi demagogi. Foto: Getty Images

Svet Igre prestolov je kot Evropa pred drugo svetovno vojno

Toda metaforo lahko brez težav razširimo. Antropomorfne pošasti s severa lahko predstavljajo katerokoli silo, ki je človeškega izvora, a se je obrnila proti interesom človeštva in mu grozi z uničenjem.

Lahko jih imamo za simbolno ponazoritev raznih totalitarnih ideologij: za nekaj, kar je ustvaril človek s svojimi dejanji in idejami, a se je osamosvojilo v uničujočo armado, ki na svojem pohodu ljudi spreminja v pokorne vojake brez duše in svobodne volje.

Svet Igre prestolov bi tako lahko videli kot Evropo tik pred drugo svetovno vojno: medtem ko celotni civilizaciji sredi gospodarske krize preti smrtna nevarnost zaradi razčlovečenih zavojevalnih pošasti, se posamezne države (ter skupine in politične stranke znotraj njih) utapljajo v malenkostnih sporih, ki imajo smisel le, če jih gledamo od blizu. V trenutku, ko se odmaknemo v kritično razdaljo, pa vidimo njihovo že prav zločinsko nesmiselnost.

Skratka, pošasti s severa predstavljajo vse tiste sile človeškega izvora, s katerimi je kompromis nemogoč, ker ne sledijo isti racionalnosti, ki usmerja preostale ljudi. Sile, ki se jim lahko le upremo ali jim podležemo.

In sprti, razdrobljeni svet južnih kraljestev je metafora človeškega stanja: naše ujetosti v navzkrižne interese, ki jih le stežka presežemo za skupno dobro, celo tedaj, ko je to nujno za naše preživetje.

Prihaja zima

Kot rečeno, nas Igra prestolov opominja na ciklično naravo zgodovinskega časa: obstajajo obdobja debelih krav, stabilnosti in miru, ki jim sledijo obdobja krize, nestabilnosti in kaosa. Ta predstava ni zelo domača sodobnemu človeku, ki verjame v napredek in priznava kvečjemu progresivne sile, ki napredek omogočajo, in sile reakcije, ki ga zavirajo.

A vendar smo v zadnjih letih doživeli grenko spoznanje. V času pred krizo smo vsi nekako verjeli, da je napočilo obdobje stabilnosti in miru, ki se ga da doseči s sledenjem jasnim receptom in pravilom. Zdaj pa, tako kot prebivalci fantazijskega sveta Igre prestolov, ugotavljamo, da "zima prihaja": da vstopamo v nov cikel surovosti, pretečih protičloveških ideologij in gibanj, vampirskih političnih oportunizmov in mednarodne konfrontacije. V svet, ki bolj kot na čas debelih krav med padcem berlinskega zidu in izbruhom finančne krize spominja na "svinčena leta" 70. let, ponekod pa tudi že na Evropo med obema svetovnima vojnama.

Eden najbolj priljubljenih likov serije, strogi, a zelo pošteni vodja stražarjev severne meje Jon Snow, se odloči sprejeti begunce, ki se umikajo pred nevarnostjo (med njimi seveda ne manjka roparjev in posiljevalcev, mnogi od njih pa sanjajo o osvojitvi južnih dežel), in jih skuša vključiti v koalicijo, ki naj bi obvarovala civilizacijo. Foto: Matej Leskovšek

Politiki: naivneži vs. cinični pokvarjenci

Kar je pri tem najbolj žalostno, je, da so naši politični in mnenjski voditelji, podobno kot v prvih sezonah serije, razpadli na dve kategoriji: na eni strani imamo dobronamerne, a naivne like, na drugi realistične, a cinične pokvarjence (in skozi razvoj zgodbe vse bolj nazorno vidimo, da je njihova pokvarjenost rezultat brutalnega okolja, v katerem živijo).

Lani je vzporednica z realnim svetom dosegla skoraj neverjetno razsežnost. Eden najbolj priljubljenih likov serije, strogi, a zelo pošteni vodja stražarjev severne meje Jon Snow, spozna grozljivo nečloveško nevarnost. Ta preti na drugi strani velikega zidu, ki loči vse bolj krhko konfederacijo civiliziranih kraljestev od barbarskih območij onkraj njenih meja.

Zato se odloči sprejeti begunce, ki se umikajo pred nevarnostjo (med njimi seveda ne manjka roparjev in posiljevalcev, mnogi od njih pa sanjajo o osvojitvi južnih dežel), in jih skuša vključiti v koalicijo, ki naj bi obvarovala civilizacijo.

Odločitev je prikazana tako, da gledalec empatično spremlja Snowov pogum in razume racionalno upravičenost njegove poteze. Njegova vizija se nam zdi edina logična. Naenkrat se nam ta pravzaprav dokaj dolgočasni in rahlo zateženi lik pokaže kot rešitelj zahodne celine.

Zato so bili gledalci šokirani, ko je konec prejšnje sezone Jon Snow storil žalostni konec: uprli so se mu njegovi lastni podaniki, zgroženi nad njegovim odprtjem meje barbarom onkraj zidu. Scenaristi so gledalce zavedli, da so pozabili na kruto logiko, ki usmerja svet Igre prestolov.

Ne gre toliko za to, da Jonov humanizem v tem svetu nima prostora – gre za to, da ga zasleduje na način, ki ga pelje naravnost v pogubo. Čeprav bi morali navdušenci nad serijo to do tedaj že vedeti, pa je zgodba prikazana z njegovega zornega kota, da bi gledalci izpred oči izgubili Jonovo trmasto enostranskost, nadležno moralno večvrednost, vzvišeni avtoritarizem in predvsem – naivnost.

Zima prihaja. Foto: Reuters

Ko ljudstvo začuti nove čase prej kot politiki

Tu se po mojem mnenju skriva dragocen nauk serije, ki je sicer polna slabih zgledov in kvarnih predstav.

Vstopamo v čas brutalnih konfrontacij, medtem ko civilizaciji pretijo nečloveške grožnje, ali v obliki podnebnih sprememb ali brezobzirnih totalitarnih gibanj, kakršen je ISIS. Ljudje so marsikje – podobno kot severni kmetje v Igri prestolov – to začutili še pred elitami, vonj njihovega strahu pa so takoj zavohali cinični demagogi iz vseh logov, ki so začeli igrati po pravilih novega, brutalnejšega časa.

Voditelji tega, kar smo nekoč imenovali svobodni svet, pa podobno kot Jon Snow ter pokončna severna rodbina, ki ji pripada, še vedno ne razumejo koordinat nove realnosti in svojega pravičnega humanizma ne znajo zavarovati in uveljaviti s primernimi instrumenti.

Zima pa prihaja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.