Socialna demokracija in iskanje politične identitete

Seveda je lahko človek tudi brez t. i. afere Vebergate videl, da stranka preživlja krizo identitete, ki se vleče že kar nekaj časa. Toda zdaj so šli mnogi celo tako daleč, da ji prerokujejo skorajšnjo usodo SLS in LDS. Ali je res tako hudo? Ali bo stranka SD res izginila s političnega zemljevida?

Pri iskanju odgovora to vprašanje kajpada ni bistveno, kaj si o vsem skupaj mislijo nasprotniki stranke, mnogo bolj pomembno je, kako na zadnje dogodke gledajo njeni potencialni volivci. Se pravi, kdor meni, da med potencialnimi volivci stranke prevladujejo zagovorniki privatizacije, temu se lahko res kaže zgolj še skorajšnji zaton SD.

Pri vsakomur pa, ki, nasprotno, meni, da so tipični volivci SD nasprotniki privatizacije, govor o usodni oslabitvi stranke izgubi vsaj nekaj prepričljivosti.

Socialni demokrati in evropska kriza Kriza identitete seveda ni nekaj, kar bi mučilo samo slovenske socialne demokrate. Brez najmanjšega pretiravanja je mogoče reči, da gredo skozi podoben proces praktično vsi evropski socialni demokrati oz. socialisti (nekateri avtorji delajo tukaj sicer razliko, vendar ta za namen tega prispevka ni bistvenega pomena).

Ravno v soboto so se zbrali nekateri vidni člani francoskih socialistov, da bi pripravili predloge za junijski kongres stranke v Poitiersu. Dejstvo je, da je stranka notranje tako razklana kot najbrž še nikoli v svoji zgodovini. Njena prihodnost je zelo negotova.

Zdaj bo morda kdo rekel, da je povsem drugače pri njihovih nemških kolegih iz stranke SPD. Res je, v okviru vladajoče koalicije so "tovariši" izpolnili praktično vse predvolilne obljube (medijsko najodmevnejša je bila gotovo tista o uvedbi minimalne plače), a vseeno razlogov za proslavljanje ne vidi nihče. Javna podpora se je ustalila nekje pri 25 odstotkih, česar si noben piarovec ne upa prodajati kot zgodbe o uspehu.

Mimogrede, pred kakšnim mesecem je bilo mogoče v različnih nemških medijih prebirati špekulacije o tem, kako naj bi SPD izstopila iz koalicije ter skupaj z Zelenimi in Linke sestavila levičarsko koalicijo. No, zdaj so te govorice potihnile. Skratka, vse kaže, da kriza identitete v tem trenutku pravzaprav opredeljuje identiteto evropskih socialnih demokratov oz. socialistov.

Kronični značaj krize Padec berlinskega zidu je kot zmaga reaganizma oz. thatcherizma vsaj na simbolni ravni precej oslabil evropsko levico.

Toda že konec 90. let se je zdelo, da je kriza premagana. T. Blair in G. Schröder sta v svojem znanem pamfletu vzneseno ugotavljala: "Naše ekonomije so na točki tranzicije iz industrijske produkcije k na znanju utemeljeni storitveni ekonomiji prihodnosti. Socialni demokrati moramo izkoristiti priložnost te radikalne spremembe." Tudi njun francoski kolega L. Jospin je bil poln optimizma: "Menim, da je kriza socialne demokracije deloma (en partie!!!) za nami. Iluzije liberalnega vala so se razblinile. Socialna demokracija je začela na novo utemeljevati svojo politično identiteto."

V Sloveniji je bil glavni promotor idej "tretje poti" oz. "nove sredine" B. Pahor.

In nauk zgodbe? Socialna demokracija je s temi idejami očitno zašla v slepo ulico, iz katere ne najde in ne najde izhoda. Blair, Jospin, Schröder, Zapatero itd. so danes imena, ki levico spravljajo v zadrego. So pa zato, zanimivo, ti ljudje precej priljubljeni na desnici. Ni naključje, da so bili ravno z desnice na stranko SD naslovljeni – brez dvoma nadvse dobronamerni – predlogi, naj si za vraga končno že prisvojijo Schröderjeve ideje. (Človek si težko zamisli, da bi jim kaj takega v tem trenutku predlagal kakšen kolega iz SPD.)

Elementi identitete Socialni demokrati kajpada ne morejo graditi svoje stranke na liberalnih temeljih, se pravi, ne morejo se vzpostaviti kot liberalna stranka, ki je ohranila še nekaj socialnega čuta. Tega se je konec koncev vsaj na načelni ravni dobro zavedal tudi nesrečni Jospin: "Mi torej nismo 'levi liberalci' (libéraux de gauche). Mi smo socialisti. Biti socialist pa pomeni vztrajati na tem, da ima politika prednost pred ekonomijo."

Socialna demokracija se torej ne more odpovedati temeljnim republikanskim idejam francoske revolucije: svobodi, ki ni omejena na svobodno uresničevanje ekonomskih pobud, enakosti kot enakim možnostim za vse, bratstvu kot solidarnosti.

Socialna demokracija tudi ne more vztrajati pri skrajno naivnem subjektivizmu liberalcev, ki vidijo v posamezniku kot subjektu proste izbire v sebi zaokroženo individualno celoto. Posameznik lahko v socialdemokratski perspektivi politične antropologije predstavlja zgolj referencialno identiteto, ki se razcepi v serijo lokaliziranih (pod)identitet, za artikulacijo katerih v zadnji instanci vedno poskrbi družba. Vsak socialni demokrat bi se moral zavedati, da posameznik v strogem smislu ni individuum, pač pa dividuum.

Med fortuno in virtù Stranko SD torej mučijo vse tiste težave, ki mučijo tudi vso priznano levico v Evropi. Prav nobena uveljavljena leva stranka danes nima toliko samozavesti, da bi si zastavila zares ambiciozen cilj, ki bi v tem trenutku vsekakor moral pomeniti polno zaposlenost. Afera Vebergate kot taka SD ne bi smela preveč skrbeti. Če kaj, potem bi jo morala skrbeti njena katastrofalna pojasnjevalna strategija. Tukaj tiči v tem trenutku njega glavna slabost – gledano seveda v neki bolj kratkoročni perspektivi.

Ob tem se človek težko strinja s tistimi, ki menijo, da je usoda stranke odvisna od njenega morebitnega položaja v koaliciji ali opoziciji.

Mnogo pomembnejše vprašanje je, ali ima Židan kot vodja stranke v sebi tisto, čemur Francozi rečejo "tueur" in čemur se v lepi slovenščini pravi "kilerski instinkt". (No, nekaj upanja lahko pri članih stranke vzbuja že dejstvo, da ni intelektualec – tem bi bilo vstop v politiko tako ali tako najbolje prepovedati.)

Mimogrede, za nežne in občutljive desničarske duše samo kratko pojasnilo: tukaj nikakor ne gre za fizično likvidacijo nasprotnikov. "Tueur" je po definiciji tisti politik, ki zna prenesti tudi poraz, se pobrati in nadaljevati boj. O tem fenomenu je govoril že Machiavelli, največji politični mislec Zahoda, ki je uporabljal danes neprevedljivi izraz "virtù". V starih časih bi lahko to besedo brez težav prevedel kot "moškost", vendar se je medtem njen pomen povsem izgubil – današnje izkušnje moškosti so absolutno drugačne. (Florentinski genij je dejansko vse skupaj ponazoril s primerom moškega, ki je sposoben ukrotiti nepredvidljivost ženske. Politik s to lastnostjo je torej sposoben ukrotiti muhavost Fortune, ki je po svoji naravi ravno tako ženska.)

Machiavelli bi evropsko socialno demokracijo danes brez dvoma najprej na svoj prefinjeni diplomatski način ozmerjal, potem pa jo pozval, naj vendar za vraga že opusti dozdajšnjo defenzivno politiko in se začne vesti bolj ofenzivno. Konec njene krize bo nastopil natanko v tistem trenutku, ko se bo prenehala pasivno prilagajati tokovom časa ter jih začela raje aktivno oblikovati, jim postavljati jezove in nasipe.