Sabina Lange: Feministična zunanja politika ali kako vdahniti novo življenje slovenski diplomaciji

Kriza zunanjih ministrstev in diplomacije

Zunanja politika je postala Chefsache. Z njo se bolj kot kadarkoli prej namesto njihovih odposlancev ukvarjajo šefi držav in vlad. Srečanje "liderjev" je prešlo iz žargona v knjižni jezik tudi zato, ker se voditelji EU v zadnjih letih v okviru evropskega sveta in EU-srečanj na vrhu namesto predvidenih štirikrat letno srečujejo med 12- in 16-krat letno. Ob tem se redko izognejo razpravi in zaključkom na zunanjepolitične teme.

Voditelji članic EU, med njimi slovenski premier Robert Golob, se sestajajo vse pogosteje. Foto: STA/Katja Kodba

Na drugi strani se sredstva za zunanjo politiko vztrajno manjšajo. Ne samo v Sloveniji. Zanimivo, v Evropi je opazen trend odpiranja novih veleposlaništev, a nižanja števila diplomatov.

Zunanjepolitična stališča ne odločajo o volitvah, tudi ne spodbudijo pretiranega interesa v volilnih kampanjah. Medijski prostor in obseg poročanja na teme mednarodne in zunanje politike se vztrajno ožita.

Z izjemami. Brutalni posnetki iz Kabula in pol leta kasneje začetek ruske vojne v Ukrajini, redna poročila o žrtvah na morju (ali v mejni reki), čakalne dobe za nekatere uvozne proizvode in dvig cen hrane nas redno opozarjajo, kako blizu je v bistvu svet onstran meja in morij.

V tem paradoksu izgube pomena zunanje politike in vpliva dogodkov zunaj naših meja na naš vsakdan je mogoče razumeti nov zagon in potencial feministične zunanje politike.

Koncept feministične zunanje politike

Feministično zunanjo politiko je težko predstaviti. Že v osnovi vzbuja nelagodje. Iritira. Odkar je slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon najavila uvedbo koncepta feministične zunanje politike v slovensko zunanjo politiko in začela razlagati, kaj to pomeni (in česa ne), je v strokovni javnosti in med praktiki, zasebno in v medijih, zaznati komentarje na razponu od muzanja do odprte mizoginije. V širši javnosti pa gre predvsem za nerazumevanje.

Pa to niti ni nenavadno. Nekdanja švedska zunanja ministrica Margot Wallström, ki je botrovala feministični zunanji politiki na Švedskem, je v intervjuju za Foreign Policy leta 2016 priznala, da je bil njen napor ob uvedbi koncepta leta 2014 deležen hihitanja in sumničavosti.

Kot je januarja na posvetu slovenske diplomacije na Brdu pojasnila ministrica Fajon, uvedba koncepta feministične zunanje politike pomeni, da se Slovenija v svoji zunanji politiki prioritetno in celostno zavzema za enakopravnost spolov, enake možnosti in zaščito ter opolnomočenje žensk in deklic.

Novice Fajonova odpravlja Logarjevo zunanjepolitično strategijo #video

Slovenska zunanja politika s tem gradi na lastni tradiciji promocije človekovih pravic v mednarodnih odnosih in človekove varnosti in na že obstoječih pobudah in dejavnostih v okviru promocije pravic žensk in deklic.  

Hkrati pa se takšna opredelitev koncepta feministične zunanje politike sklada s pristopom, ki ga je uvedla Švedska in ki ga je posvojila Nemčija. Ta pristop temelji na zavzemanju za enake pravice, dostop do virov (naravnih, finančnih, pa tudi izobrazbe ipd.) ter udeležbo v procesih odločanja in izvajanja odločitev v zunanji politiki. V švedščini in tudi v nemščini in angleščini je pristop povezan z oznako "3R" (rättigheter/Rechte/rights, representation/Repräsentation/representation in resurser/Ressourcen/resources).

Enake možnosti se začnejo doma. Zato se "3R" mora zrcaliti tudi v notranji politiki in praksi. Vsebinski prioriteti zunanje politike je tako v okviru koncepta feministične zunanje politike dodan tudi cilj povečati udeležbo žensk v procesih oblikovanja in izvajanja zunanje politike. Torej cilj, ki naslavlja načine dela in odpravlja strukturne ovire za enakost med spoloma na ministrstvu, pa tudi širše v vladi in državi.

Prva predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in prva zunanja ministrica Tanja Fajon v pogovoru s premierjem Robertom Golobom na diplomatskem posvetu na Brdu januarja letos. Na fotografiji je tudi državna sekretarka v premierjevem kabinetu Maša Kociper. Foto: STA/Katja Kodba

Kaj feministična zunanja politika ni. Prek primerov.

Feministična zunanja politika ni enako pacifistična zunanja politika. Feministična zunanja politika prednostno obravnava položaj žensk in drugih ranljivih skupin v oboroženih spopadih. Zavzema se za preprečevanje konfliktov, s tem ko se posveča preoblikovanju strukturnih pogojev, ki vodijo v konflikte. Izpostavlja ključno vlogo žensk pri reševanju konfliktov, v mirovnih procesih in pri ohranjanju miru.

Primer – sodelovanje žensk pri oblikovanju mirovnih sporazumov in udeležba žensk pri njihovi implementaciji, na primer v okviru dela policije, vpliva na pogoje sprave in nadzora izvajanja sporazuma in s tem na trajnost miru.

Feministična zunanja politika ni magična palica, ki lahko v letu, dveh, treh oz. do naslednjih volitev, ko bomo (mi ali Nemci, Španci, Kanadčani, Francozi ipd.) ocenjevali delo vlade in zunanje ministrice, celostno spremeni geopolitično stanje v svetu, ukine razloge za vojne in zagotovi spoštovanje človekovih pravic. Feministična zunanja politika presečno zagovarja in oblikuje pogoje za izboljšanje življenjskega položaja vseh ljudi, skupin ljudi, etnij, narodov in nacij.

Primer – tekmovanje za vodne vire spričo podnebnih sprememb v mnogih skupnostih pomeni, da morajo ženske in deklice po vodo hoditi dlje. Daljša pot s seboj prinaša različne nevarnosti, tekmovanje za vodne vire vodi v konflikte, daljša pot pa tudi jemlje čas, ki bi sicer lahko bil namenjen izobraževanju ali aktivnosti za izboljšanje ekonomskega statusa družine. Sistematično vključevanje dimenzije posledic podnebnih sprememb na ženske ima posledice na varnost, obvladovanje konfliktov in odpravo revščine oz. izboljšanje ekonomskega položaja.

Feministična zunanja politika ne pomeni diskriminacije moških ali kogarkoli na osnovi spolne ali katerekoli druge identitete. Cilj feministične zunanje politike so enake pravice in enake možnosti za vse. Za doseganje tega se feministična zunanja politika zavzema za odpravo strukturnih ovir pri doseganju enakosti.

Primer – diplomatke se v primerjavi z moškimi kolegi redkeje udeležujejo pogajanj, v primerih, ko bi morale več tednov preživeti daleč od družine. Tako ne naberejo izkušenj in zaostajajo pri razvoju veščin in profesionalne omreženosti. Neposreden ukrep (feministične zunanje politike) za premagovanje takšnih ovir je (lahko) pomoč družini od delodajalca v času dolgotrajnejše odsotnosti diplomatke in diplomata.

Novice Tanja Fajon ostro proti kritikam iz SDS in "ženskam za štedilnikom"

Kaj potrebujemo za izvajanje feministične zunanje politike

Zgornji primeri so za ilustracijo, a za takimi primeri morajo stati prioritete, načela, akterji, orodja in finančni ter človeški viri.

Slabo desetletje po švedskem pionirstvu se zdi, da je skrbništvo nad feministično zunanjo politiko prevzela nemška zunanja ministrica. Izhajajoč iz dolge tradicije podpore feminizmu nemških Zelenih je Annalena Baerbock najavila feministično zunanjo politiko kmalu po začetku ministrovanja, za katero pa se zdi, da je bila deležna več vsebinske in konstruktivne kritike. V začetku marca je nemško zunanje ministrstvo izdalo smernice za izvajanje feministične zunanje politike in za načine dela, skladne z njo, na samem ministrstvu.

Dokument na 89 straneh predstavi cilje, smernice in orodja za izvajanje feministične zunanje politike. S tem se pridružuje 36-stranskemu izvedbenemu dokumentu španske feministične zunanje politike iz leta 2021, ki poudarja tudi strategije, partnerstva in akterje oblikovanja in izvajanja politike. Kot izvedbeni dokument podaja tudi mehanizme za spremljanje ter vire financiranja delovanja španske diplomacije skladno s feministično zunanjo politiko. Nadgrajuje pa tudi 109-stranski švedski priročnik, s katerim je Švedska orala ledino feministične zunanje politike, jo vpletla v vse dimenzije zunanje politike – od varnostne do razvojne politike, od človekovih pravic do trgovinske politike – in v katerem je postavila izhodišče za celosten švedski pristop k zunanji politiki.

Slovenija tukaj lahko lastno strategijo oz. izvedbeni načrt gradi na izkušnjah in praksi teh in drugih držav.

Brez izzivov ne bo šlo

Temeljni izziv za ministrico Tanjo Fajon je ob tem dvojen: voditeljski in komunikacijski.  

Na eni strani mora doseči, da se širše vodstvo zunanjega ministrstva zaveže k izpolnjevanju ciljev feministične zunanje politike. Koncept feministične zunanje politike mora posvojiti vsak slovenski diplomat, aktivno ga morajo podpirati na preostalih vladnih resorjih. Razumeti ga morajo člani državnega zbora, odraziti se mora v proračunu in v kadrovski politiki na zunanjem ministrstvu.

Na drugi strani mora širši javnosti predstaviti povezavo med cilji slovenske zunanje politike (vključno z varnostjo in blagostanjem njenih prebivalcev) in konceptom feministične zunanje politike. Izvedbeni dokument slovenske feministične zunanje politike, s katerim ne gre več predolgo odlašati, mora tako nujno vsebovati komunikacijsko strategijo, ki bo naslovila nelagodje in iritacijo ob pojmu in stremela k razumevanju in sprejemanju feministične zunanje politike, ki bosta zagotavljali njeno ohranitev prek vsakokratnih volitev.

S tem bi ministrica obrnila trend izgubljanja pomena diplomacije in izvedla manjšo revolucijo. Pa ne prek uvedbe matriarhata, ampak z dvigom proračuna, vpliva, pomena in ugleda slovenske diplomacije.

Srečanje zunanje ministrice Tanje Fajon in generalne sekretarke Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi Helge Schmid septembra lani v New Yorku Foto: MZZ