Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
5. 6. 2014,
18.42

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Miha Mazzini

Četrtek, 5. 6. 2014, 18.42

6 let, 7 mesecev

Rovtarstvo kot ideal razvoja

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Pred precej leti me je občasno poklical prodajalec avtomobilov, ki je imel vedno zame najnovejšega in najdražjega BMW, mercedesa, audija itd.

Vljudno sem odklanjal, a gospod, ki sem mu dodelil kodno ime Bing, ni odnehal. Mu kaj zamerim? Čemu se znan pisatelj ne bi vozil v avtu, ki bi mi ga on prodal? Ko sem ga imel zadosti, sva se dobila v nekem kafiču. Prinesel je prospekte, jaz pa literarne pogodbe, poročila o prodanih izvodih in prazen blok, na katerega sem začel pisati številke nekako takole, naj posodobim le podatke: "Dragi gospod Bing, na tej knjigi piše, da stane 20 evrov. Od tega lahko takoj odštejemo davek, mar ne? Ja, prav imate, samo 9,5 odstotka, poglejte pa pogodbo med založbo in distributerjem. Stopnja rabata, ki si ga vzame knjigarna, je vsaj 42-odstotna, dostikrat 50-odstotna, slišal pa sem že tudi za 55-odstotno. Kupec vidi knjigo na polici in pol cene je že izginilo za davek in distribucijo. Zdaj pa poglejte pogodbe med založbo in avtorjem – od preostanka namreč avtor dobi odstotek kot plačilo za svoje delo. Aha, tole je standardna pogodba: 7 odstotkov. Tale je celo boljša, 8 odstotkov. In tole je sanjska: 15 odstotkov. Skratka, lahko postaviva pravilo, tako, čez palec, optimistično: ena prodana knjiga je en evro za avtorja. Ok, poglejva poročila o prodanih nakladah. Pri nas večina leposlovja izide v 300 izvodih, zato mi tule čestitajo za dobro prodajo, čez 600 izvodov. Poglejte potrdilo o nakazilu 500 evrov za knjigo, ki sem jo pisal leto in pol. Ker imam redno službo, sem pač bolj počasen, ampak standard je eno leto, torej to znese okoli 42 evrov na mesec." Debelo je gledal in potem divje brskal po podatkih o nakladah, nazadnje pa mi priporočil, naj začnem pisati uspešnice. "Dragi gospod Bing, največja knjižna uspešnica domačega avtorja v samostojni Sloveniji so bili Premiki Janeza Janše – prodani v 63 tisoč izvodih. Daleč za njim je bil Janez Drnovšek s svojimi nasveti, tam okoli 20 tisoč izvodov. Ne gre za literaturo, marveč za politike, ki svoje izdelke lahko vsak dan promovirajo po televiziji in imajo zagotovljene strankarske kupce. Seveda obstajajo posebni žanri, namenjeni najširšim ljudskim množicam. Poglejmo primer Nene Zeneli, ki je napisala knjigo o Urški Čepin. Ta je 'najprej izšla v nakladi 3.500 izvodov, pozneje doživela še dva ponatisa po 3.000 izvodov, vsi so bili menda prodani'. Ohoho, 9.500 izvodov, več, kot jih bo doživela večina slovenskih pisateljev – a preživljanje s pisanjem se je kmalu končalo pri vitrini s Hoferjevimi pršuti. Slovenec pač statistično za knjige letno nameni 25,50 evra – in ne vemo, kaj kupuje. Verjetno pa ne literature. Bolj bi rekel, da kupi šolske knjige in delovne zvezke, recimo. In za te preostale evre se letno poteguje okoli 8.500 novih knjig." Gospod je zmedeno obračal papirje in me spomnil, da moje knjige izhajajo tudi v tujini. "Dragi gospod Bing, matematika, zanimivo, velja tudi v preostalem svetu, ne le v Sloveniji. Le da so knjige še cenejše, odstotek za avtorja enak, torej bo tisto pravilo o evru na prodani izvod kar držalo. V Ameriki je 500 izvodov za poezijo odlična naklada, uspešnica, ob kateri trznejo velike založbe, pa se začne pri 5.000 izvodih. Za stvarno literaturo, recimo, je povprečna naklada 250 izvodov. Seveda ste brali o predujmih najbolj prodajanih pisateljev, a ti morajo prodati milijone izvodov. Teh, ki prodajo take količine, je zelo malo. Razstavljeni so na polici na vsakem letališču in redki tujci so med njimi. V Franciji šteje za nadpovprečno naklado vse, kar je višje od 7.000 izvodov, v Španiji 3.500. Ja, vem, obstajajo še manjše države od Slovenije. Tako je Liechtenstein lani vsem svojim avtorjem izplačal kar za 2.927 evrov knjižničnega nadomestila. Dragi gospod Bing, ne pozabite, da so vsi zneski, kar sem jih omenil, bruto. Torej je treba pri izplačilu upoštevati, da naša država poje precejšen delež, ja?" Prekladal je papirje ter iskal nove in nove izgovore, da bi mi pripisal bogastvo. Omenil je novice o ogromnih honorarjih, o katerih je bral tudi pri nas. "Dragi gospod Bing, pri nas je častno nategovati državo in umetnost je priročni način za pranje denarja. Neko podjetje kupi stroj in vsak tepec gre lahko na splet pogledat, koliko tak stroj stane. Če pa podjetje izplača honorar svetovalcu ali agenciji za oblikovanje ali kupi neverjetno drago sliko, je višina zneska vedno stvar subjektivne ocene. Kako lahko preiskovalec dokaže, da neuporabno razmišljanje ljubega prijatelja ni vredno tistih sto tisoče evrov? Saj v Ameriki Stephen King dobi milijone, mar ne? Svetujem vam, da poiščete te ljudi, z veseljem bodo kupili vaše avtomobile." Nikoli več me ni poklical. Umetnost in kreativne industrije Danes ne bom govoril le o umetnosti, marveč o ustvarjalnosti nasploh, zato bom uporabljal ta izraz. Dostikrat slišim tudi "kreativne industrije" ali "kognitivni delavci", kar mi zveni trdo in grdo. Ustvarjalci so v naši mentaliteti uvrščeni v kategorijo vaških posebnežev trpeče sorte, saj zanje nismo izoblikovali primerne vloge. O tem sem pisal v kolumni Dežela žrtev, lisjakov in posebnežev. Kakovostno umetniško ustvarjanje podpirajo države povsod po svetu, ja, tudi Amerika. Zaradi majhnosti tržišča pri nas ne more preživeti, a kriterij podpore bi moral biti izvoz, ne pa socialna pomoč (za to imamo posebno ministrstvo). Tisto, kar je le za domači trg, naj prevzame sklad za ljubiteljske dejavnosti. Podrobnosti preberite v kolumni Razvojno socialna laž. Začnimo s sovraštvom … Egalitarna družba sovraži vse, ki izstopajo. In ne morete bolj izstopati kot z ustvarjalnostjo. Ta vključuje individualizacijo, nikoli množičnosti. Saj športniki tudi izstopajo, ampak vsaj fizično delajo, mar ne? In za povrh jim pustimo le nekaj let izstopanja, potem pa se spet vrnejo v naš objem. Ustvarjalec pa ostane drugačen za vedno, razen če se ne opere s tistim, kar ustvarjanje najbolj uničuje in je pri nas zelo razširjeno: težkim alkoholizmom. Že Trubar je pisal Bohoriču: "… kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjajo duhovne izobrazbe. Toda, ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti sile, da mu napravijo konec …" … in nadaljujmo z njim Menim, da so korenine sovraštva vgrajene že v začetek oblikovanja narodne zavesti. Naši predniki so pogledali nemške gospodarje in videli so zidane hiše, vljudno ravnanje z damami in seveda umetnost: branje, glasbo, slike … Nastajajoči Slovenci so torej zavzeli edini mogoči položaj, ki je bil prosti: če so to, kar vidimo, Nemci, potem smo mi vse drugo. V predprejšnjem stoletju so zaničevali hiše, češ, pravi Slovenec ljubi dež in veter. Skupaj s tem so ugotovili, da je malikovanje ženske čisto navadna nemška popačenost, in le kdor jih pretepa, je možat – "Stari Slovani so tepli svoje žene, zato so bili pa taki junaki". In seveda: ne glasbe in ne katerekoli druge umetnosti pravi Slovenec ne potrebuje, saj ne potrebuje čustev. Priden mora biti, branje, poslušanje in gledanje slik pa je čisto navadno zabušavanje. Tako ali tako je vedno odsoten, v svoji moški družbi za šankom, kaj mu bo tam umetnost? V prejšnjem stoletju se je odnos do nepremičnin (po zaslugi Titovih posojil) vsekakor povsem spremenil. Do žensk, upam, tudi, čeprav je naša glavna oblika nasilja še vedno družinske vrste. Do ustvarjanja pa še najmanj in to nas kot družbo uničuje. Poglejmo, zakaj. Bogataši z ničvrednim izdelkom Kar ustvarjalci naredijo, nihče ne potrebuje in je ničvredno. To zna vsak. Rodili smo se v deželo glasbenikov, pevcev, pisateljev, pesnikov … Vsak zna vse. Ljudje me ustavljajo na cesti in najprej povedo, da bi tudi oni napisali knjigo, ampak imajo toliko pametnejšega dela. Mogoče v penziji. Pazite, to je mišljeno kot iskren kompliment: tudi jaz bom opravljal vaše delo, ko me bo demenca pobebavila. Hvala. A danes bi rad govoril o dodatni lastnosti, ki jo pripisujemo ustvarjalcem: neznansko bogatijo. Prvič sem to opazil, ko sem pred davnimi leti oddal hčerko v vrtec in odklepal razmajano stoenko, medtem ko so obrtniki okoli mene lezli v gromozanske limuzine. Eden od njih mi je rekel, kakšno srečo imam kot pisatelj, ker mi denar kar skupaj leti, medtem ko morajo oni zanj delati. Ko so se odpeljali, sem trikrat obhodil stoenko, da bi preveril, ali so mi mogoče neznani nepridipravi podtaknili zlato karoserijo. Prav tako sem vsa leta občasno dobival e-pismo od ljudi, ki so prosili za nasvet, kako naj izdajo knjigo. Dosti imajo službe, rad bi uživali na podeželskem posestvu, do katerega bodo prišli tako, da nekaj (!) napišejo in obogatijo. Verjemite mi, kriza se stopnjuje. Kar so bila nekoč redka pisma, zdaj postajajo serijske pošiljke. Za to kolumno sem se odločil po tem, ko se je ritem zvišal na dve taki pismi tedensko. Pišejo mi strojniki, arhitekti, fiziki … skratka študirani ljudje, ki so ugotovili, da so plače slabe, prihodnost negotova, nekaj (!) bi napisali, objavili in pokasirali tiste milijone, ki jim bodo omogočili miren preostanek življenja. Bogataši, ki so oropali državo Po tihem se je v javno mnenje prikradla razlaga, da smo ustvarjalci tisti, ki smo državo uničili in izropali. Najprej, seveda, anonimno na spletnih forumih in v komentarjih. Prodajo Mladinske knjige smo blokirali pisatelji, ker od tam nosimo vreče denarja, recimo. Lahko sem celo bral prispevek, v katerem sem sam osebno vkorakal v banko in se arogantno že od daleč drl, naj mi dajo tajkunsko posojilo, itd. Počasi teorije o uničevalnih ustvarjalcih dobivajo tudi avtorje. Nedavno je bil Rado Pezdir, ekonomist, priča izjemne kariere – ne svoje, marveč ženine, ki jo je prihod prijateljske stranke iz delavke v študentskem servisu čez noč povišal v svetovalko na finančnem ministrstvu. Ko v Reporterju našteva, kdo je "Plenilska koordinacija proti privatizaciji", poimenuje le sindikaliste, pesnike, filmske režiserje in ekonomiste starejše generacije. Češ, denar pri nas izgineva za "nove pesniške zbirke". Glede na to, da natisnete knjižico za nekaj sto evrov, obtoževanje bolj kaže domet avtorjevega poguma kot oceno realnega stanja. A pozor: pol slovenskih škodljivcev očitno sestavljajo umetniki! Če se jih znebimo, nam bo že (vsaj) pol bolje. V egalitarnih družbah ljudje, ki izstopajo, vedno prevzamejo vlogo grešnega kozla. Če nameravajo slovensko gospodarstvo in slovenski ekonomisti reševati državo s tem, da obtožijo za glavne krivce pesnike, potem nam ni rešitve. Promocija samega sebe Ne mine dan, da ne dobim vabila za nastop, predavanje ali pogovor. Vsak popoldan bi se lahko odpeljal v kak slovenski kraj, kjer bi svoje znanje in talent dajal zastonj, saj to počnem zaradi lastne promocije. Vsak dan je torej vsaj en organizator na smrt šokiran, ker bi neki pisatelj rad plačilo. Kako se mrščijo, pogled jim odplava, saj je vsa procesorska moč možganov porabljena za napeto premišljevanje o tem, zakaj bi ta možakar, ki mora biti bogat kot Krez, hotel plačilo. Je mogoče, da so naleteli na skrajno izrojeno osebnost? Res je. Tak sem postal tisti trenutek, ko sem ugotovil, da blagajničarke v supermarketu svojega dela ne opravljajo zaradi promocije. Zakaj? Ustvarjalci so torej bogataši, katerih izdelek je ničvreden in promovirajo ga zaradi lastnega napuha. Odnos je nedvomno nastal že davno, se utrdil v 19. stoletju, a svet se je premaknil v poindustrijsko družbo, mi pa nočemo z njim. Zakaj odnosa do ustvarjalnosti ne spremenimo? Ker anestetizira našo vest. Zdaj lahko mirno rečete, da ste skopirali knjigo ali film, in vas okolica sprejme kot junaka, pravega Robin Hooda, saj kradete bogatim. Poskusite enkrat povedati resnico: "Pravkar sem okradel nekoga, ki je bil plačan 42 evrov na delovni mesec!" Ne zveni prav lepo, mar ne? In tako si Slovenci mislimo, da smo s svojim sovraštvom do ustvarjalcev in s krajo njihovega dela krepko na dobrem. Spregledali pa smo, da je tole stoletje doba ustvarjanja, ne fizičnega dela. So države, ki si dejansko lahko privoščijo zažiranje ustvarjalcev, vendar morajo imeti druge, ogromne resurse. Recimo plin in nafto. Tega pri nas ni – ko bomo nekoč znali pamet uporabiti za ustvarjanje namesto nategovanje, je bo čisto zares dovolj za izvoz. Kar opazujte Kitajsko: takoj ko se bo gospodarstvo hotelo potegniti na višjo raven, bo država najprej začela ostreje spoštovati avtorske pravice. Kaj se torej zgodi v družbi, ki ima ustvarjalnost, torej ves svoj "softver", za ničvrednost, ki jo je treba pokrasti? Najprej izginejo blagovne znamke ... Ko hodite po Sarajevu, vas spremljajo številni izveski nekoč slovenskih blagovnih znamk. Še v Beogradu jih je dosti. Kaj drugega pa so blagovne znamke kot transcendenca potrošništva? Čaščenje blagovne znamke je najbližje duhovnosti, h kateri lahko pride potrošnik. Zato ni čudno, da je bilo uničenje blagovnih znamk ena prvih stvari, ki smo se jih lotili v samostojni Sloveniji in delo zgledno izpeljali. Ko te dni spremljam zadnje izdihljaje Mure, pravzaprav spremljam posledice slabe odločitve še v prejšnjem stoletju. Takrat je H&M ugotovil, da lahko šiva kdorkoli in kjerkoli, oni morajo le sestaviti odlično ekipo ustvarjalcev. Pri nas smo se bebavim Švedom na glas režali, saj nam je bilo v našem povišanem narcisizmu povsem jasno, da tako dobro lahko šivajo le Slovenci, narisati oblačilo pa zna vsak. Še zdaj se z grozo spomnim, da sem v izobraženi družbi tista leta dobil natanko to pojasnilo. Ne spreglejte dodatne značilnosti, posledice visoke stopnje narcisizma: naravni in družbeni zakoni za nas ne veljajo. Le spomnite se prepričljivih izjav: Globalizacija nas bo obšla. Svetovna kriza nas bo obšla. Pamet nas je pa očitno že. Zdaj, ko smo ugotovili, da so naši otroci med najdebelejšimi, bomo hitro našli rešitev. Kak uglednež bo izjavil, da jim ne more biti težko, saj gravitacija pri nas ne deluje, pa bo. Domače zaloge se napolnijo Smešno mi je poslušati najbolj okorele pirate, kako nedolžno gledajo in ugotavljajo, da bi jih morali o avtorskih pravicah izobraževati. Predlagam nemški način izobraževanja: Slovenec se izseli, trdo dela svoj prvi teden v novi službi, čez konec tedna si zaželi sprostitve in si presname kak film. Že v sredo ga čaka priporočena pošiljka. Piše: Spoštovani, ilegalno ste prenesli ta in ta film, kazen 450 evrov. Potrdilo o plačilu si lahko uokviri kot diplomo iz razumevanja avtorskih pravic in jo obesi na zid. Sistemski izgovori Slovenci smo si res naredili državo točno tako, kot smo jo želeli, in po svoji podobi. Ker doma krademo vsebine, moramo uradno tudi otroke vzgojiti v tej smeri. Otrok pride v šolo in takoj starši plačajo za fotokopiranje, skeniranje, pretipkavanje in tiskanje ukradenih vsebin. Slovenija je med zadnjimi, če ne zadnja, v EU, ki tega noče urediti. Pri izogibanju zakonom smo seveda prave balkanske lisice. Oblast se lahko ves čas izgovarja, da se ravno menja, na terenu pa so odkrili velik izum: v razredu najdejo kako mamo s praznim življenjem in ta se z veseljem ponudi, da krade za ves razred. Torej se lopovščina ne dogaja več v šoli, torej ni stvar izobraževalnega sistema. Prav tako do avtorjev ne pride nadomestilo za prazne nosilce zvoka in slike. Država sprejme zakon, vlada uredbo, vse, da bo Evropa zadovoljna, le nič se ne zgodi. Imamo celo Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ki pa namesto izdaje dovoljenja išče nove in nove administrativne ovire. Avtorji, zdresirani za vlogo socialnih podpirancev, pa seveda ne upajo niti muksniti. Ker od naklad ne morejo živeti, se oblasti ne upajo zameriti. Od politike do industrije Po raziskavi Matjaža Uršiča bi le tri odstotke Slovencev živelo v mestih, večina pa v čim manjši vasici, po možnosti s čim manj obiskovalci. Mesta so torej sovražnik in ni čudno, da so tako gorela v zadnjih balkanskih vojnah. Trubarjevo "rovtarstvo" je očitno še vedno živ ideal slovenstva, zato politik dobi točke pri volivcih, če se kaže čim bolj ruralen – češ, poglejte me, prišel sem iz devetnajstega stoletja in zato sem najboljša izbira za enaindvajseto. Od prevelikih in slabo krojenih oblek do sandalov, obutih čez sive nogavice na slavnostnih odprtjih. Raje ne bi izvedel, kaj si mislijo predstavniki starih meščanskih držav, ko vidijo naše izvoljence. Nekako takole, verjetno: ko je k Titu na obisk prišel Nicolae Ceausescu, sta se objela in – romunski diktator je nosil najlonsko srajco! Tito tega ni mogel pozabiti in najlon je obarval vse odnose do Romunije. V nedavni raziskavi se je pokazalo, da samo devet odstotkov slovenskih podjetij zanima, kaj si uporabniki njihovih izdelkov mislijo o njih. Torej jih 91 odstotkov odklanja stik z realnostjo! Primer, ko sem nasedel svoji slovenski mentaliteti: v tujini sem poslušal predavanje podjetnika, čigar podjetje v kartonskih zabojčkih mestnim naročnikom dostavlja svežo zelenjavo lokalnih kmetov, kar imamo tudi pri nas. Le da se mi je zdel na shemi en delavec odveč. Podjetnik me je začudeno pogledal: "Kako to mislite? To je aranžer, človek, ki zapre pokrov, še prej pa zelenjavo razpostavi tako estetsko, da se kupec razveseli, ko jo zagleda." Tega v Sloveniji ne boste slišali. Tu aranžerja ne potrebujemo, ker so "mehka" znanja odveč – ni čudno, da je toliko nezaposlenih in so naši izdelki nekonkurenčni. Učbeniki in mentalitete Trdim, da smo po mentaliteti najbolj podobni Italiji, ta pa je seveda škornjasta in različna. Mi smo bolj na njihovem jugu, sever je bogatejši ravno zato, ker je svojo industrijo zgradil okoli ustvarjalnosti, ki je privedla do močnih blagovnih znamk. Dolgo sem razmišljal, kako bi lahko dokazal svoje trditve o tem, da preziramo ustvarjalnost, in se nazadnje spomnil učbenikov tujih jezikov, ki jih države izdajo za tujce. Tu spregovori nezavedno: hočemo se pokazati v lepi luči, učbenik je reklama, seveda, kaj bomo torej pokazali gostu, da se bo navdušil in naučil slovenščine ter s tem postal del nas? Italijanski učbenik takoj ponudi definicijo: Italija so njena umetnost (naštejejo slikarstvo, arhitekturo, literaturo, glasbo in filme), izdelki (naštejejo modo, avtomobile, hrano in ročna dela), končajo pa s čudovito pokrajino. Francozi takoj pokažejo Eifflov stolp, kavarne, Pariz, jedačo, pijačo. Nemci so obsedeni s kromom: stolpnice v Frankfurtu, sejmišče tam in v Hannovru, sejne sobe, posli, posli. Zdelo se mi je hudo dolgočasno, priznam. Na srečo se končno pojavi Goethe. A še ta ima na Tischbeinovi sliki nekam svetlečo obleko. Slovenci pa: Postojnska jama, Bled, Bohinj, Piran. O tem govorim. Če preostali trije narodi kažejo in se bahajo s tistim, kar so naredili njihovi ustvarjalci, mi kažemo in se bahamo s tistim, pri čemer nismo imeli prstov zraven. Še tu nočemo prevzeti odgovornosti! Kakšna sramota! Je naš arhitekt načrtoval Postojnsko jamo, smo jo mi izkopali? Natočili Bled in Bohinj? Piran so nam naredili Benečani. Če se izkrcajo Marsovci in nas iztrebijo, jim niti slik v učbenikih ne bo treba menjati. Kako nizka mora biti naša samozavest, da se bahamo s tem, kar nam je bilo dano? Vsak, ki se tujcu ne more pohvaliti z drugim kot z lepotami Slovenije, naj se zaveda, da bi bila naša narava še lepša, če ne bi bila naseljena. Naj zato raje poleg narave podari obiskovalcu kak sad slovenske ustvarjalnosti. Brez ustvarjalnosti in plačila za avtorje ne bo enaindvajsetega stoletja. Ostali nam bodo le lon posli ter neskončne razprave o minimalni plači in urni postavki. Donosnost kapitala v slovenskem gospodarstvu je bila leta 2012 borih 0,88 odstotka, kar pomeni, da praskamo že po dnu kotla. Ampak vseeno se samo 9 odstotkov podjetnikov zanima za uporabnika. Družba je sistem, zato stanje gospodarstva vedno odraža stanje duha in obratno. Zaničevanje ustvarjalnosti ne vodi drugam kot v sramoto, revščino in zgodovinsko pozabo.

Ne spreglejte