Za duhovne dediče socializma je privatizacija simbolni konec sveta. Sveta, ki ga poznajo, razumejo, se v njem znajdejo in dobro živijo. Zato vsakič, ko bi lahko šla predaleč in postala nepovratno dejstvo, obudijo kult nacionalnega interesa, zabodejo nekaj vudujevskih igel v glavne politične lutke in za nekaj let odložijo svoj neizbežni konec. Danes že petič tečemo isti krog nasprotovanja privatizaciji in iskanja drugačnih rešitev. Ker je zgodovina tista učiteljica, pri kateri največkrat ponavljamo razred, si je dobro osvežiti spomin. Prvi krog: reševanje stare politične elite Odločilna politično-ekonomska tema prvih let tranzicije je bila izbira načina privatizacije. Poenostavljeno rečeno je šlo za izbiro med dvema modeloma. Predsedniku prve demokratično izvoljene vlade, ki je danes politični veteran Evropskega parlamenta, je bil bližje model razdelitvene privatizacije, kjer bi vsi državljani dobili delnice skladov, na katere bi se preneslo državno premoženje z jasnim mandatom prodaje in razdelitve izkupička delničarjem. Podpredsedniku takratne vlade, ki še danes piše peticije proti privatizaciji, je bil bližji model, ki bi obstoječim direktorjem omogočil državno kreditiran odkup podjetij in tako ohranil ekonomsko moč stare politične elite. Zaradi spora o privatizaciji je razpadla koalicija in zmagal je nekoliko prilagojen Mencingerjev model. Kot dodatna zaščita starih elit se je del premoženja prenesel na dva državna sklada, prek katerih je politika ščitila in finančno podpirala prijateljske direktorje ter odstavljala neposlušne. Drugi krog: reševanje matere vseh omrežij Predsedniku Drnovšku, po katerem se ob današnjih norostih včasih kolca celo tistim, ki smo prvi kritizirali njegov gradualizem, se je pred vstopom v Evropsko unijo zazdelo, da je zasebna lastnina nujen del normalnega evropskega gospodarstva. Zato je napovedal popolno privatizacijo Nove Ljubljanske banke, matere vseh starofantovskih omrežij, ki se jih je že takrat prijelo precej natančno poimenovanje "udbomafija". Samozaščitni protiudarec je bil neverjetno močan in dobro odmerjen. Njegov vrhunec je bila celodnevna odprta razprava v državnem zboru, kjer se je pod krinko pogovora o osnutku državne razvojne strategije opevalo nacionalni interes in zahtevalo ohranitev vsaj četrtine naše najljubše banke v državni rokah. Seveda jim je uspelo. Tretji krog: reši se, kdor se more V demokraciji se vsaka oblast enkrat zamenja in tako smo pred desetimi leti dobili tudi prvo Janševo vlado. Začela je z napovedjo hitre privatizacije in jo, da ne bi bilo kakšnega dvoma o njenih namenih, utemeljila tudi z željo po razbitju starih kapitalsko-političnih omrežij. Načrti so se zlomili zaradi nasprotij v sami koaliciji in ker je bila skušnjava po zlorabi oblasti za oblikovanje lastnega omrežja močnejša od dobrih namenov. Bilo je tako, kot da bi v kraško ponikalnico zlili nekaj veder rdeče barve in opazovali, kje bo spet privrela na površje. Mnogi so šele ob takratnem kadrovskem cunamiju dojeli, do kam vse sežejo lovke državnega vpliva v gospodarstvu – dolge roke sistema, ki je nastal na samem začetku tranzicije in so ga pozneje v svoj prid uporabile prav vse tranzicijske vlade. Grožnja s privatizacijo in zamenjavo gospodarjev je bila dovolj prepričljiva, da so pripadniki starih omrežij dobili zeleno luč za prisvojitev vsega, kar se je dalo rešiti. Zato ni nič nenavadnega, da najbolj razvpite tajkunske zgodbe izvirajo prav iz tistih časov. Prevladalo je načelo, da je tudi prezadolžen in avanturističen zasebni lastnik boljši od države, če je lastnik naš, državo pa vodijo njihovi. Četrti krog: reševanje bankrotiranega omrežja Naslednja vstaja nacionalnega interesa je bila napoved referendumov proti zakonom o državnem holdingu in slabi banki. Oba sta imela določbe, ki bi močno omejile vpliv tranzicijskih omrežij. Državni holding bi postal lastnik in ne le upravljavec državnega premoženja, kar bi mu dalo precej bolj proste roke in vladi na primer preprečilo, da bi kot skupščina holdinga v zadnjem trenutku prižgala rdečo luč za že dogovorjene privatizacije. Kot alternativo centralizirani slabi banki so isti krogi, ki gonijo zdajšnjo peticijo proti privatizaciji, vneto zagovarjali rešitev, da bi vsaka banka s pomočjo državnih garancij ustanovila svojo lastno slabo banko. Ko danes prebiramo zgodbe o tem, kako so banke in različna omrežja poskusila uporabiti Družbo za upravljanje terjatev bank za kovanje dobičkov in reševanje samih sebe, nam postane jasno, za kaj je šlo. Prek notranjih slabih bank bi obstoječa omrežja še toliko lažje rešila svoje na račun vseh preostalih. Peti krog: reševanje sistema socialističnega samoupravljanja Z zdajšnjo peticijo proti privatizaciji je zveza borcev za nacionalni interes dobila svoj podmladek. Podmladek, ki niti ne skriva, da njegov cilj ni le ohranitev preostale državne lastnine, ampak vrnitev v socialistični gospodarski sistem. Le kdo je njih učil zgodovino? Dobra novica je, da peticija vsaj za zdaj ni pretirano uspešna. Celo premier Cerar, ki smo ga pred volitvami in ob koalicijskih pogajanjih kritizirali zaradi nestališč in nepogajanj, je tokrat zmogel odločno besedo in jasno povedal, da se bo napovedana privatizacija nadaljevala.
Steklenička protistrupa Ko srečate vampirja, je dobro imeti okrog vratu venec česna in v roki krepelce. Ko srečate oglaševalce nacionalnega interesa, je pametno imeti v žepu listek z odgovori na njihove mitološke zgodbe.
Prvi mit je, da o državnih podjetjih govorijo kot o "naših" podjetjih. Naj vas to ne zavede. Telekom ali Nova Ljubljanska banka nista prav nič bolj vaša kot kitajski državni telekom ali nemška deželna hranilnica. Če bi bila vaša, bi imeli v žepu njuno delnico in vsako leto dobili pripadajoči delež dobička.
Če dobička ne bi bilo in bi jim posodili denar, da se okrepita, bi ga čez nekaj let dobili nazaj z obrestmi – ali pa vsej njegov del, kot upravičeni stečajni upnik.
Drugi mit je, da so državna podjetja lahko enako uspešna kot zasebna, če so dobro upravljana. Obstaja ogromno tujih in domačih raziskav, ki kažejo, da so rezultati primerljivih državnih podjetij sistematično slabši od zasebnih. Obstaja tudi lep kos teoretičnih razlag tega dejstva. Njihovo bistvo je, da ima država drugačne cilje kot zasebni lastniki ter da je učinkovito upravljanje samo eden in ne vedno prvi med njimi.
Tretji mit je, da moramo za državna podjetja najti dobre lastnike. Pozabite na to. Ne obstajajo dobri in slabi lastniki, obstajajo samo lastniki, ki so pripravljeni plačati več, in lastniki, ki bi radi dobro premoženje dobili pod ceno.
Ekonomska logika vam sicer pove, da imajo prvi verjetno bolj resne poslovne načrte, toda nihče vam ne more povedati, kako se bodo vedli čez nekaj let, ko se bo spremenilo poslovno okolje ali njihov položaj. Tako kot vam tudi petletna poskusna doba, petnajst predzakonskih tečajev in transparenten izbirni postopek ne morejo zagotoviti, da se od svojega skrbno izbranega partnerja ne boste že čez nekaj let želeli ločiti.
Četrti mit je, da so domači lastniki bolj družbeno odgovorni od tujih. Morda je res kdaj tako – toda tudi če je, to pomeni, da zagovarjate državno lastnino, subvencioniranje podjetij, ponikanje dobičkov v proračun in službe za politično zaslužne kadre samo zato, ker ta podjetja včasih nakažejo denar vašemu najljubšemu športnemu klubu ali kulturnemu ustvarjalcu.
Se vam ne zdi, da bi bilo za vas ceneje, če bi športnikom in umetnikom ob novem letu kar sami nakazali nekaj evrov, državi pa pustili, da svoja (ne naša) podjetja proda najboljšemu ponudniku?
Peti mit, ki samo na videz ni povezan s prejšnjimi, je, da je borza zgolj igralnica kazino kapitalizma. V resnici je borza eden pomembnih načinov ločevanja med slabimi in dobrimi lastniki. Primerjava gibanja borznih tečajev in obveznost javnega poročanja borznih podjetij vam omogočata ločevati dobro in slabo upravljana podjetja.
Če imate le nekaj delnic slabega podjetja, na upravljanje ne morete vplivati, lahko pa jih pravočasno prodate in dobite nazaj vsaj del svoje slabe naložbe. In ko cena pade dovolj, se pogosto najde boljši lastnik, ki prevzame in uredi slabo upravljano podjetje. Ker država tega dogajanja ne more nadzirati, krepitev borze nikoli ni bila v nacionalnem interesu.
Šesti krog: reševanje prihodnosti Z vsakim krogom nasprotovanja privatizaciji in njene blokade se vračamo v preteklost, k temeljnemu vprašanju, na katero smo odgovorili že pred petindvajsetimi leti: Ali želimo zgraditi državo, kjer bo v najboljši evropski tradiciji gospodarski napredek temeljil na prostem in zasebnem tržnem gospodarstvu, politična moč pa bo strogo omejena z ustavnimi in zakonskimi določbami?
Če želimo prihodnost rešiti pred preteklostjo, je čas, da svoj krog odtečejo tudi vsi, ki še vedno verjamejo, da je odgovor na to vprašanje še vedno lahko samo odločen da.
___________________________________________________________________________________________
Domače branje Če vas učiteljica zgodovina in steklenička protistrupa nista prepričali ali če mislite, da gre pri vsem skupaj samo za ideologijo, lahko več dokazov za v članku napisane trditve najdete na spodnjih povezavah.
O povezavi med vplivom stare politične elite in izbiro modela privatizacije ne le pri nas, ampak v vseh tranzicijskih državah si lahko več preberete v knjigi, ki jo je že leta 2003 izdala založba FDV (od strani 200 naprej).
Spomin na izbruh nacionalnega interesa ob prvem poskusu prodaje NLB si lahko osvežite s člankom, leta 2010 objavljenim v zbirki, ki jo prav tako izdaja FDV (očitno vendarle niso povsem nekoristni). V njem najdete tudi pregled literature o učinkovitosti državnih in zasebnih podjetij. Novejše analize učinkovitosti politično upravljanih podjetij najdete na primer v IB Reviji, ki jo izdaja Umar (od strani 43 naprej), in v članku kolegov z Ekonomske fakultete.
Zgodbo o poskusih bank, da bi imele Družbo za upravljanje terjatev bank za svojo samopostrežbo, lahko preberete v analizi prenesenih slabih terjatev NKBM. (Te analize ne bi moglo biti brez Virantovega trmastega vztrajanja pri javnosti podatkov o prenosu terjatev – naj vam torej človek ostane v spominu tudi po čem koristnem.)
___________________________________________________________________________________________
2
