Polne gate

Zgodovina sprememb strankarskih voditeljev na slovenski levici kaže nekakšno obsesijo s piarovskim nudenjem vedno novih obrazov. Tudi na zadnjih državnozborskih volitvah jih ni manjkalo, teh "novih" obrazov, bolj in tudi manj uspešnih. V tem kontekstu je treba priznati, da je Socialnim demokratom s sobotno menjavo vodstva uspel zabaven paradoks. Odločili so se za stare obraze in s tem naredili nekaj novega, originalnega! Kajti Igor Lukšič seveda ni novi obraz. V ospredju stranke je že celo vrsto let, v glavnem se je vzpenjal in le kdaj malce padel, člansko knjižico pa ima še iz časov, ko je še slišala na kratico ZKS.

Prevzel je torej stranko, v kateri je bil in delal med njenimi padci in vzponi, in od njega se pričakuje, da jo bo znova spravil tja, kjer je že bila. Torej na vrhu, prvič celih 45 let po drugi svetovni vojni, drugič pa le tri leta, v obdobju kaotične Pahorjeve vlade. No, to drugo bi najbrž najraje kar pozabili … Pa se mu bo vrnitev na Olimp posrečila?

Nikakor. Nobenih resnih možnosti za kaj takega ni. Igor se je tokrat nekoliko zaletel, podobno kot nekoč Gregor Golobič. Pač nista bila narejena za frontmana, ne prvi ne drugi. Med možakoma je seveda ogromno razlik. Lukšič je ne nazadnje redni profesor in nekdanji najmlajši dekan v zgodovini ene največjih fakultet na Slovenskem, Golobič pa, ravno nasprotno, eden najdlje študirajočih dodiplomskih študentov. A podobnosti v osebnem političnem slogu med njima vseeno ne manjka.

Predvsem sta oba mojstra delovanja v ozadju. Pri čemer je bil Golobič kot ujetnik svoje nravi precej manj prefinjen kot Lukšič, ki je v tej zvrsti skorajda vrhunski mojster. Kar dokazuje tudi njegova tesna zmaga, ki jo je bilo treba prigarati na strankinem terenu. Toda prihaja kruti test realnosti, "zakulisništvo" preprosto ni dovolj za voditelja stranke, ki naj bi zmagala na naslednjih volitvah – in Igor je to ambicijo podpihoval. Podobno kot Golobiču mu manjka karizme in sposobnosti javnega prepričevanja, pri čemer pa je treba poudariti, da ima Lukšič še dodaten resen primanjkljaj lucidnosti in iskrivosti, ki je potrebna za javne duele. Teh pa ne manjka, še posebej v predvolilnem boju in takrat šteje vsak glas.

Ali lahko gospode in gospe iz SDS kaj skrbi? Ali se lahko vladajočim res tresejo hlače, kot je populistično napovedal Lukšič? Ne bi rekel, prej bi rekel, da imajo lahko polne gate kar Socialni demokrati, v SDS-u pa lahko odpirajo šampanjce. Lukšičeva zmaga je nekaj najboljšega, kar se jim je lahko zgodilo. Tudi zato, ker se je stranka kar sama odločila za umik v levo. Kar pomeni, da se bo namesto s SDS v resnici spopadla s Pozitivno Slovenijo. To pa je daleč od potrebnega za zmago.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.