Padli šampioni nacionalnega interesa

Po Binetu Kordežu in "trojici gradbenih baronov" Ivanu Zidarju, Hildi Tovšak in Dušanu Črnigoju sta minuli teden doživela (prvostopenjsko) obsodbo zaradi poslovnih mahinacij še najbolj razvpita med slovenski tajkuni Boško Šrot in Igor Bavčar. Številni so to sprejeli z optimizmom, češ da je pravna država končno začela delovati. Da so tisti, ki so se vsa ta leta počutili nedotakljive, za svoje nečednosti vendarle dobili zasluženo kazen. In da to napoveduje, da se bodo v slovenski državi in družbi razmere začele spet spreminjati na bolje. Mar res? Vsekakor je nujno potrebno, da tiste, ki so se na nezakonit način osebno okoristili, doletijo ustrezne kazenske sankcije. Zlorab v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij je bilo resnično zelo veliko. In še pred nekaj leti so le redke med njimi doživele svoj kazenski epilog. Zdaj pa se zdi, da stvari prehajajo v drugo skrajnost. Saj se v zadnjem času tako rekoč vsak proces, povezan z gospodarskim kriminalom, konča z obsodbo; in to s takšnimi zapornimi kaznimi, kot jih v nekaterih primerih dobijo storilci hudih krvnih deliktov. Tako se ni mogoče znebiti občutka, da je padlim tajkunom namenjena vloga nekakšnih grešnih kozlov, na katerih pleča želijo zvaliti krivdo za težave, s katerimi se spopada slovenska družba. Vendar so ti – ne glede na to, da so bili vpleteni v prenekatero nečednost – zgolj znamenje zavoženega razvojnega modela, kakršen se je vzpostavil ob začetku procesa tranzicije. Svoj vzpon so namreč dosegli na valu "ideologije nacionalnega interesa", ki je zagovarjala favoriziranje domače poslovne elite za vsako ceno. To je privedlo do vladavine monopolov, omrežij in medsebojno zlizanih političnih, gospodarskih in drugih centrov moči. Zdaj tako zaničevani tajkuni so torej zgolj poskušali izrabiti priložnosti, ki jim jih je okolje ponujalo. Na svoji poti so bili deležni močne sistemske podpore. Podpirali so jih osrednji mediji, ki so jih prikazovali kot varuhe nacionalnega bogastva pred "grabežljivimi rokami" tujcev. Zagovarjali so jih "ugledni" ekonomisti mencingerjanske šole, ki so "znanstveno" utemeljevali superiornost domačega lastništva podjetij. In bili so deležni številnih javnih časti. Značilen primer je Bine Kordež, ki je prejel naziv menedžer leta, bil član sveta Banke Slovenije, gostujoči predavatelj na ljubljanski ekonomski fakulteti in ljubljenec medijev, ki so ga poveličevali kot malodane poslovnega genija. Predvsem pa so ti "šampioni nacionalnega interesa" uživali nesporno podporo politike. Predvsem tistega njenega dela, ki je vladal večino tranzicijskega obdobja. Čeprav so tudi desni politiki pogosto nastopali kot promotorji nacionalnointeresniške ideologije, pa je ta nastala kot produkt interesov levice. Ne nazadnje jo je v javni diskurz uvedel nihče drug kot njen boter, nekdanji predsednik države Milan Kučan. Nato so jo na veliko oznanjali njegovi politični, medijski, akademski in preostali podporniki. Tajkunski povzpetniki in propadla podjetja, ki so ostala za njimi, so tako večinoma njihovo delo. In s tem njihova odgovornost.