O diskretnem šarmu buržoazije

Očitno želi povedati, da je Slovenija zelo odvisna od kompasa, ki ga ima pri sebi njen dežurni Mojzes. Težava je v tem, ker njegov izredno rafiniran glasbeni okus kategorično zavrača partizanske borbene pesmi. Ali je mogoče, da je pozabil, kako se na drugi strani rdečega morja pravi boj pravzaprav šele začenja? Le s čim si naj "izvoljeno ljudstvo" potem dviguje borbeno moralo? Ali je pozabil, da slovenski osamosvojitelji očitno niso bili preveč glasbeno navdahnjeni? Zanimivo, nad temi pesmimi so nekateri "razredni sovražniki" že na začetku vihali nosove. Glavni razlog je najbrž v tem, da so jih v mesto prinesli neki čudni ljudje, ki so štiri leta taborili v hosti, pred tem pa so se najverjetneje skrivali kje v ilegali, spoznavali gostoljubje različnih zaporov – no, bolj avanturistično razpoloženi so si privoščili celo počitnice v Španiji. Kakorkoli že, ko so vojaki revolucije vkorakali v mesto, so tam trčili ob nasprotnika, proti kateremu niso imeli orožja – buržoazijo. Potemtakem bi se lahko reklo, da se revolucija zlomi v tistem dramatičnem trenutku, ko na sceno stopi buržujka – pred njeno milino, eleganco, omamnim vonjem, pomirjajočim glasom … novi gospodarji nemočni padejo na kolena. V trenutku so pozabljene obljube, ki so jih nekoč tako radi dajali svojim tovarišicam, pri katerih so se greli v vseh tistih mrzlih nočeh. (Pritoževanje tovarišic je bilo zato največkrat povsem upravičeno – in da bi se jim vsaj malo oddolžili, so jim podarili 8. marec.) Buržujke so tako v svoje domove dobile tiste "fizikalce", ki so si jih včasih sramežljivo ogledovale od daleč in potem o njih doma skrivaj sanjarile. Nobenega dvoma ni, z njimi je bilo nemalo dela: naučiti so se morali jesti s krožnikov, uporabljati jedilni pribor, se nasploh za mizo lepo obnašati, pomivati posodo itd. Mnogi so sčasoma celo začeli poslušati Wagnerja, hoditi na koncerte, v teater itd. No, na drugi strani se je nehalo vihanje nosov ob partizanskih pesmih. In ob določenih praznikih jim tako slovenska buržoazija še danes z največjim zadovoljstvom prisluhne, kar se je navsezadnje lepo videlo v Stožicah.

Partizanskih pesmi pa si seveda ni prisvojila le buržoazija, ampak so postale kar del narodne kulturne dediščine. Dejstvo je, da partizanstvo pač ni nekaj slovenstvu tujega oz. zunanjega, nasprotno, gre za nekaj imanentnega, torej nekaj, kar je organsko prepleteno z narodom. V nekih davnih časih, v katerih so ljudje še znali peti – danes človek poje samo še pod prho –, je bilo takšne pesmi brez težav mogoče slišati iz zidanic. (Dobro, res je, včasih se je slišala tudi kakšna pesmica o Horstu Wesslu – nemškem državljan, ki ni bil komunist –, ampak to je bil zgolj izraz neukrotljive najstniške potrebe po provokaciji.) In dejstvo je tudi, da je problematiziranje teh pesmi popolnoma nesmiselno. S tem se bodo morali nekateri počasi sprijazniti.

Pri novih gospodarjih, podobno kot pri novopečenih bogataših in obubožancih, je najzanimivejše to, da se hočeš nočeš skoraj vedno znajdejo na nekem socialnem robu. Za kaj gre? Gre preprosto za to, da zavzamejo prostor znotraj določene družbene kategorije, ki jim je pravzaprav tuj, neorganski, se pravi, da z njim ne čutijo tiste prave intimne povezanosti. Iz tega se počasi in zanesljivo rojevajo travme in stresi, ki se postopoma prenašajo na celotno družbo. Natanko to se danes dogaja v Sloveniji: socialna marginalizacija se samo še stopnjuje, z njo pa tudi težave, o dimenzijah katerih se bo mogoče resno pogovarjati šele čez leta. Žal.

Obstaja pa še ena stvar, na katero je dežurni Mojzes v svoji nadvse navdahnjeni pridigi najbrž pozabil, namreč to, da je ravno "izvoljeno ljudstvo" na koncu ves svet razveselilo z (judeo)boljševizmom. Ampak dobro, pot do tja je še dolga, najprej bo pač treba priti do drugega brega rdečega morja.