O čudovitem svetu utopije

Večina bralcev bo najbrž presenečena, ko bo izvedela, da zgornjih besed ni napisal kakšen Karl Marx, ampak Oscar Wilde. Izposojene so iz njegovega med širšo publiko sicer ne preveč znanega eseja O človeški duši pod socializmom. Besedilo se nadaljuje takole: "In ko se človeštvo tam izkrca, začne pogledovati naokoli in, takoj ko zagleda kaj boljšega, razpe jadra. Napredek pomeni uresničevanje utopij." No, vse kaže, da človeštvo že prav nestrpno pogleduje naokoli in išče mesto, kamor bo odplulo. Duhovna pokrajina, na kateri se je nekoč izkrcalo, je namreč povsem opustošena in življenje postaja neznosno. Iz sladkih sanj, polnih upanja in obljub, se je prebudilo v najhujše more. In če tega mesta še dolgo ne bo na vidiku, se lahko celo zgodi, da se bo prepustilo muhastim vetrovom in odplulo v neznano. Utopija in zahodna civilizacija Danes si veliko ljudi predstavlja utopijo kot nekaj, kar se je rodilo v bolni domišljiji Karla Marxa, potem pa so se s to nevarno idejo okužili politični avanturisti in zanetili svetovni požar. Resnica je seveda povsem drugačna. V resnici igra utopija v zahodni civilizaciji že od samega začetka konstitutivno in normativno vlogo. Razmišljanje o utopiji se začne že s Platonom in se potem pravzaprav nikoli zares ne konča. Skratka, zahodne civilizacije brez utopije ni mogoče niti misliti. Poleg Grkov in Rimljanov je na evropski kulturi trajni pečat pustilo krščanstvo. In zdaj retorično vprašanje: kaj pa je krščanstvo drugega kot ena velika utopija? Ali drugače: kaj pa bi od njega sploh ostalo brez tiste znane promesse du bonheur, obljube sreče? V tem smislu kakšne zares nepremostljive razlike med inkvizitorjem in partijskim sekretarjem dejansko ni: oba sta hotela človeštvu samo dobro. Razlike so zgolj v metodah in drugih tukaj manj pomembnih podrobnostih. Utopija o samoregulirajočih se trgih Človeštvo je danes v situaciji, ko je tisto staro že umrlo, novo pa se šele rojeva. Kriza, ki se zelo nazorno kaže na ulicah vseevropskih mest – od Aten do Londona –, pomeni porodne krče ob rojevanju nečesa novega. V tem trenutku še nihče ne ve, kaj bo prinesel čas. V Sloveniji se torej ne dogaja prav nič takega, kar se ne bi kjerkoli drugje v Evropi – nekje je sicer malce bolje, drugje celo slabše, ampak to so že dolgočasne podrobnosti. Tržna utopija, ki je obljubljala boljše življenje za vsakogar, je torej mrtva. Vanjo nihče več ne verjame. Vsi resni ekonomisti – tiste prodane duše je tako ali tako najbolje ignorirati – danes priznavajo, da je obljubo izpolnila le redkim. Težava je samo še v tem, da so se iz te utopije rodili zombiji, ki zdaj terorizirajo tudi tako imenitne države, kot je Francija. Karl Polanyi je pred več kot pol stoletja napisal tele preroške besede: "Naša teza je, da se v ideji o samouravnavajočem se trgu skriva popolna utopija. Takšna institucija ne more obstajati niti za trenutek, ne da bi družbi uničila njeno človeško in naravno substanco …" Homo oeconomicus in katastrofa z imenom evro V samem osrčju tržne utopije se skriva homo oeconomicus, filozofska ideja, po kateri je človekovo bistvo zreducirano na racionalnost. Težava pri tovrstnem razumevanju je v tem, da človek v bistvu ni samo racionalno bitje, se pravi, je še marsikaj drugega. Konec koncev vsak prodajalec ve, da karta racionalnosti pri kupcih praviloma ni najmočnejši adut. Ali se je kdo vprašal, zakaj npr. ob avtomobile ne postavijo kakšnega Einsteina, ampak raje prikupne mladenke? Tovrstne zablode so med drugim proizvedle tudi katastrofo z imenom evro. Če izhajaš iz ideje "ekonomskega človeka" in verjameš, da je valuta v poslednji instanci stvar ekonomije, potem se ti vse skupaj kaže kot tehnični problem, za reševanje katerega so pristojni ekonomisti. Težava je v tem, ker po eni strani "ekonomski človek" živi le v svetu idej, po drugi strani pa že otroci v vrtcu vedo, da valuta še zdaleč ni zgolj ekonomski, ampak vsaj toliko tudi širši kulturni problem. Z drugimi besedami: sistem lahko deluje samo v primeru, če npr. Italijane in Špance prepričaš, da se odpovedo svoji italijanskosti in španskosti ter postanejo Nemci. Toda ali bi si kdo zares želel živeti v takšni Evropi? Kako živi človek brez utopije? Človek brez utopije živi danes najverjetneje ujet v zanko časa, v tisto nadvse goljufivo leto 1991, natančneje: v tisti čarobni večer 29. maja, v katerem se je zgostila vsa veličina nekdanje države, ko je Crvena zvezda – to je bil edini resni nogometni klub v SFRJ – v Bariju po penalih premagala Olympique in postala evropski prvak. V tistih časih so celo največji nacionalisti občudovali nepozabnega Črnogorca Dejana Savićevića. Razlogi za to, da nekdo živi v preteklosti, običajno niso v preteklosti, ampak v sedanjosti. Najučinkovitejše sredstvo pri osvobajanju od preteklosti pa je vedno bila utopija. Kot pravijo Francozi, v takšnih časih mora človek nujno postati realist – alternativ tukaj pač ni – in zahtevati nemogoče.