Pogled proti zahodni meji

Seveda gre za shod neofašistov organizacije CasaPound v Gorici, s katerim so počastili spomin na vstop Italije v 1. svetovno vojno. Za hitro in poenostavljeno osvežitev spomina: Italija je po koncu vojne od Entente cordiale, tj. od prisrčne zveze VB, Francije in Rusije (ta je, kot je znano, iz te zveze po zmagi oktobrske revolucije izstopila), dobila precejšen del slovenskega ozemlja. Za Primorce so se začeli zares težki časi.

Gre pa tudi za to, da je ob tem skupina italijanskih državljanov na hribu Kokoš popolnoma uničila napis Tito. Sedem jih je ujel revirni lovec ter predal policiji, ki jih je nato po zaslišanju izpustila.

Narava vojne Gibanje fašizma je neločljivo povezano s poveličevanjem vojne, ki da bo prečistila in prerodila duh naroda itd. Skratka, fašizem pomeni fascinacijo nad vojno.

No, o tem, kako je vojna ta duh dejansko prečistila in prerodila, bi bilo mogoče na dolgo in široko razpravljati. Ampak ena stvar je gotova: v mentaliteti ljudi, ki so šli čez vse te grozote, se je nekaj zelo spremenilo.

1. svetovna vojna je imela izrazito industrijski značaj: sovražnik je iz strelskih jarkov kot po tekočem traku korakal proti tebi, ti pa si ga moral predelati v končni izdelek – truplo.

Ali je kdo pomislil, da se je ob tej izkušnji človeško življenje popolnoma razvrednotilo? Dejansko se je zgodilo natanko to. Tu se skriva med drugim tudi odgovor na vprašanje, zakaj je bila oktobrska revolucija tako krvava – vsekakor bolj krvava, kot bi bilo morda treba. Preprosto zato, ker so se boljševiki v strelskih jarkih naučili, da je sovražnik zgolj in samo surovina, ki jo je, kot rečeno, treba predelati v končni izdelek – truplo. Ubijanje je bilo vendar nekaj tako vsakdanjega in preprostega, obenem pa tako neosebnega.

Simbolna razsežnost Tita Del slovenske javnosti, ki ji mediji bržkone po nepotrebnem posvečajo mnogo preveč pozornosti, vidi pri vsem skupaj eno od glavnih težav v Titu in ikonografiji, ki jo je bilo mogoče opaziti tudi pri protestnikih na slovenski strani meje. Na kratko: del slovenske javnosti trmasto vztraja na simetriji med fašizmom oz. nacizmom ter komunizmom oz. socializmom.

Če slediš tej logiki, prideš neizogibno do sklepa, da je Slovenija za vse skupaj pravzaprav sama kriva, ker da provocira s (totalitarističnimi) simboli itd.

Zanimivo, ta del slovenske javnosti se ob tem ves čas sklicuje na Evropo in njene vrednote. No, dejstvo je, da v večini Evrope te simetrije ni. Gre za popolno manipulacijo. To lahko konec koncev čisto empirično preveri vsakdo: naj se najprej po ulicah Dunaja, Berlina ali Pariza sprehodi v majici, na kateri je podoba Tita ali kakšen drug komunistični simbol, potem pa – če si seveda upa – preizkus ponovi s fašističnimi ali nacističnimi simboli.

(Mimogrede, zanimivo bi bilo vedeti, kaj omenjeni del slovenske javnosti misli npr. o spomeniku Leopoldu II. v prestolnici EU. Pa ne, da so tudi Belgijci tako necivilizirani in … Pa ne, da to vsa Evropa mirno gleda in … Ali jim bodo zdaj dežurni slovenski zgodovinarji pojasnili, da imajo nerazčiščen odnos do preteklosti? Kakorkoli že, kot kaže, so drugje v Evropi toliko pametni, da ne ponavljajo norosti Ojdipa, ki je na vsak način in za vsako ceno hotel resnico, pogleda nanjo pa ni bil sposoben prenesti.)

Brez dvoma lahko človek Titu – v svetu najbolj znanemu sinu slovenske matere (pri očetu človek tako ali tako ne more biti nikoli gotov) – kot konkretni osebi iz nekega konkretnega prostora in časa očita marsikaj. Ampak težava je v tem, da tukaj že dolgo ne gre več za konkretno osebo. Nasprotno, tukaj gre za simbol, ob katerem se konkretna realnost osebe preprosto izbriše. Gre za dejstvo, da je bil Tito na čelu vojske, ki je osvobodila Primorsko in Sloveniji priborila aktualne meje. In natanko zaradi tega – ne pa morda komunistične ideologije – so primorski TIGR-ovci, kot je pojasnil eden od njih na nacionalki, ob omenjenem vandalizmu Italijanov nemudoma stopili v akcijo.

Stvar je torej preprosta: Tito pomeni v tem kontekstu simbol, ki se mu npr. Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske niti pod razno ni pripravljeno odreči. Ekstremni del slovenske desnice ima zdaj dve možnosti: ali se s tem preprosto sprijazni in stisne zobe ali pa še naprej generira zdrahe in konflikte, ki ne bodo v zadnji instanci koristili prav nikomur v Sloveniji. Upanja, da bi se glede tega kaj spremenilo, na horizontu mogočega pač ni.

Fašizem kot izraz politične patologije Prebujanje fašizma sicer ni nekaj, kar bi bilo vezano izključno na italijansko politično sceno. Razlogov za paniko sicer še ni, za zaskrbljenost pa precej.

Kratkoročno lahko stvar precej zastrupi odnose med ljudmi, ki živijo ob meji. Dolgoročno pa … O tem človek raje ne razmišlja.

Vedeti je treba, da je fašizem najprej in predvsem znamenje spodletelosti "normalne" politike. V zdravi demokraciji fašizem pač ne predstavlja resne nevarnosti. Skratka: fašizem predstavlja odgovor na vprašanje, ki ga demokracija ni več sposobna razumeti.

Danes je že jasno, da je Evropa zadnjo krizo, ki se je začela v ekonomiji, a medtem prerasla v politično, močno podcenjevala. Pravzaprav se zdi, da jo še vedno močno podcenjuje, kajti kolikor toliko prepričljivih znakov, ki bi kazali, da se stvari vendarle popravljajo, se pravi, da gre vse skupaj v pravo smer, ni. Tako ostajajo samo še tisti zlajnani pozivi politikov: "Dragi državljani, samo malce še stisnite zobe in pasove …"