Ali bi živeli v utopiji?

"Napoti smo tistim, ki mislijo drugače," je župan Juan Manuel Sánchez Gordillo dejal novinarju Danu Hancoxu, piscu eseja Village Against The World.

"Mi smo alternativa zasebni lastnini, zato se soočamo z grožnjami, toda ne morejo nas uničiti, tako kot so to lahko storili v nerazvitih državah. To je Evropa, zato tukaj uporabljajo metode deskriditiranja in izsiljevanj."

Slavni župan in prostor, kjer ljudje ne želijo zasebne lastnine Župan Gordilllo je verjetno najbolj slaven španski župan, ki že več kot trideset let vodi andaluzijsko vas Marinaledo. Zgodba o tej vasi z 2700 prebivalci je svetovne medije preplavila ob začetku španske krize in nenadoma postala alternativni model potrošniškemu kapitalizmu.

Kako tudi ne: v vasi skoraj ni brezposelnosti, povprečna plača je 1200 evrov, prebivalci za najemnino hiš, ki so jih zgradili sami, plačujejo 45 evrov mesečno, za gradbeni material, potreben za gradnjo, pa dobijo kredit, ki ga odplačujejo po 15 evrov na mesec.

A hiše nikoli niso njihove, saj v vasi, ki je porisana s podobami Che Guevare, ne želijo zasebne lastnine. Imajo skupne nasade oljk, zadrugo, skupno tovarno olja, lastno radijsko in televizijsko postajo in supermarket, ki ga vodi župan. V vasi je sedem zasebnih barov in picerija ter odkar je vas tako slavna, tudi prodajalna s spominki z emblemom vasi.

Ne delamo za denar Vas je prežeta z duhom solidarnosti in je za mnoge kot raj, a za vstop v raj je treba čakati vsaj dve leti: toliko traja, da vam odobrijo bivanje v kraju, da zgradijo in vam zagotovijo delo.

Marinaleda je udejanjenje socialistične utopije, družbe enakopravnosti in solidarnosti. Koncept dela, kot ga pojmuje župan, je delo, ki ima namen v preživetju, ne v profitu. Zato na poljih ne gojijo žita, temveč paradižnik in artičoke, za kar je potrebno veliko ročnega dela. Verjetno je res Gordillova maksima, da "lahko delajo tudi iz drugih razlogov, ne le zaradi denarja", največje nasprotovanje kapitalizmu.

Toda ali je tak model sobivanja lahko nova oblika bivanja? Je mogoče, da bi Marinalede bile tudi drugod po Evropi? Utopije se vedno zdijo radikalno drugačne od preostale družbe, s katero morajo hočeš nočeš koeksistirati. Poleg tega so ti socialni eksperimenti s strani "normalne" družbe navadno označeni za projekte norcev.

Zadružne skupnosti v Palestini pred drugo svetovno vojno Verjetno pa so dandanes najbolj znane utopične skupnosti na svetu izraelski kibuci. Sicer je res, da je njihova popularnost v zatonu, a kljub temu v 270 kibucih še vedno živi kakšnih 125 tisoč Izraelcev, ki letno v izraelsko gospodarstvo prispevajo za več kot šest milijard evrov industrijske proizvodnje in več kot 1,3 milijarde evrov kmetijske proizvodnje.

Zadružne skupnosti so v Palestini že pred nastankom Izraela ustanavljali židovski priseljenci. Za take skupnosti so se odločali tako zaradi lažjega obdelovanja zemlje kot zaradi varnosti. Sredi tridesetih let so nekateri kibuci sprejeli socialistično filozofijo, ki se je pomešala s sionizmom, nekateri kibuci pa so religijo postavili v drugi plan in se odprli tudi za člane drugih narodnosti ter ver. Kibuci od pomaranč do pušk Tudi v kibucu je osnovna filozofija enakost vseh ljudi. Vse večje odločitve skupnosti sprejmejo na skupinskih srečanjih. V kibucu ni zasebne lastnine, celo obleka je skupna last. In tudi otroci, ki jih vzgaja skupnost, ne pa starši.

S prihodom kapitalizma so se spremenili tudi kibuci. Prebivalci kibucev so želeli višji življenjski standard, kot jim ga je lahko ponujala skupnost kibuca. Ideje solidarnosti in enakosti je preplavila potrošniška družba in profit.

Toda kibuci kljub temu niso popolnoma propadli. Večina jih je postala zasebna podjetja, ki se pozicionirajo na trgu. Kmetijstvo, ki je bila osnovna panoga kibucev, so zamenjale druge dejavnosti, tudi visokotehnološka in vojaška industrija. Denimo kibuc Sasa, ki ima 200 članov, je leta 2010 zaslužil 850 milijonov dolarjev s tovarno, ki izdeluje plastične dele za orožje. Utopija, ki je preživela komunizem Podobno transformacijo je doživela tudi češka utopija Tomasa Bate. Ta je v dvajsetih letih 20. stoletja zgradil model delavskega mesta za zaposlene v svoji tovarni čevljev.

Bata je bil tako lastnik kot župan mesta Zlin. Mesto je bilo zgrajeno kot popolno bivalno okolje in je v času nastanka veljalo za moderno mesto. Delavci v tovarni so bili visoko plačani, v mestu jim je bila na voljo vsa javna infrastruktura. Dolgo časa je Zlin veljal za češki raj. Zlin še naprej mesto, ki živi mimo kapitalizma S prihodom kapitalizma je bil Bata izgnan, tovarna podržavljena. Toda skupnost je ostala, saj so nemudoma odprli drugo tovarno čevljev Svit in delavce zaposlili tam. Ker je bilo od takrat v češkem komunizmu vse javno dobro, se znotraj skupnosti v Zlinu – razen višine plač – ni veliko spremenilo. Leta 1989 je v mestu še vedno živelo 20 tisoč judi. Zanimivo je, da je po ponovnem nastanku kapitalizma Zlin eno redkih čeških industrijskih mest, ki je preživelo transformacijo v kapitalizem. Prebivalci so se hitro prilagodili in zdaj Zlin velja za mesto majhnih uspešnih zasebnih podjetij. Mesto je preživelo, a ideje o solidarnosti in enakosti niso.

Zegg, vse je ena velika ljubezen Vse te utopije, vključno s špansko, so zrasle na zgodovinskih temeljih in se zdaj bolj ali manj uspešno soočajo s kapitalistično realnostjo. Zato se najbolj sodobna zdi skupnost Zegg v Belzigu v Nemčiji, ki je nastala v začetku devetdesetih let. Poleg španske Marinalede nekako velja za najbolj uspešno sodobno utopično skupnost. Čeprav se v marsičem razlikujeta.

Zegg združuje ideje ekološkega trajnostnega bivanja in novih družbenih odnosov, ki temeljijo na neposredni demokraciji. In striktnem vegetarijanstvu ali veganstvu. Vse odločitve sprejme trenutno okoli sto prebivalcev skupnosti, ki se sestanejo vsako soboto.

Skupnost temelji tudi na nekaterih predpostavkah hipijev: nenasilje, odprta komunikacija in svobodna ljubezen. Mimogrede: o svojih ljubezenskih težavah diskutirajo na posebnih forumih skupnosti. Brez donacij vseeno ne gre Za razliko od Marinalede ne funkcionirajo kot zadruga, temveč ima vsak prebivalec svojo dejavnost, v skupnost pa plačuje delež. S skupno infrastrukturo upravlja podjetje Zegg, ki je tudi lastnik vseh nepremičnin.

Stavbe, ki so jih zgradili v skupnosti, so vse pasivne gradnje, osnovane na vaških skupnostih, ki prebivalcem omogočajo več medsebojnega komuniciranja.

Del dejavnosti financirajo tudi z organizacijo predavanj in konferenc o trajnostnem bivanju in avtonomnem regionalnem razvoju. Čeprav so od začetka v skupnost investirali skoraj tri milijone evrov, finančno niso neodvisni in še vedno prejemajo tudi donacije podpornikov.

Kapitalistična realnost Ne glede na zgodovinske izkušnje, ki z nekaj redkimi izjemami niso bile v prid utopičnim skupnostim, torej še vedno obstajajo skupnosti, ki želijo udejanjiti alternativo.

Dokler so relativno zaprte skupnosti, lahko funkcionirajo znotraj svojih ideoloških temeljev, ko pa se soočijo z družbo, naletijo na prepad. Še posebno v skupnostih, kjer zdaj odrašča druga generacija.

V Marinaledi je že tako. Tudi tam se mladi, katerih starši so se borili za skupnost, sprašujejo, kje je njihova prihodnost. Če ne želijo kmetovati, kar je edina dejavnost skupnosti, jim preostane le, da se podajo v iskanje sezonske službe na španski obali. Niti niso več tako predani ideji komunizma, ki je prežemala njihove starše. "Tisti, ki so podedovali utopijo, je ne razumejo več z enakim žarom kot tisti, ki so se zanjo borili," je zapisal Dan Hancox.

A dokler bodo tam imeli dom za 45 evrov, bodo seveda tudi mladi živeli v vasi in vsaj navidez verjeli v komunizem.