Nevladnik o tem, zakaj ga moti načrtovana investicija Magne Steyr v Hočah

"Ekološki teroristi", kot nas imenuje minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, strokovnjak za tobogane, nismo proti Magni. Trdimo pa, da je bolje da postavi v startu celotno proizvodnjo linijo, ne samo najbolj ekološko problematičen del. Naj se res vgradi moderno tehniko, ne pa nekaj "na juriš", dovolj dobro za na "Balkan".

Ne bom se spuščal v primernost te lokacije v Hočah pa bi se po stroki tudi lahko. Je lokacija ob letališču, kjer se učijo letat tuji »ščinkavci«, res primerna iz varnostnega stališča? Ko si v Mariboru v centru mesta in ti vsega nekje 200 metrov ali pa še nižje zakroži potniško letalo nad glavo, bi človek morda pomislil tudi na te nevarnosti. Vsekakor pa so na taki lokaciji omejitve glede višine gradnje, primernih materialov, ki bi lahko povzročali odbleske…

Požarna varnost

Zaradi serije velikih požarov (Mercator, Kemis…) smo preverili koncept gašenja v lakirnici, ki je objekt, s povečano požarno nevarnostjo. Očitali so mi korupcijo.

Primer: Požarno varnost so naknadno definirali po zahtevi gospoda Marinčka (govora je o pogodbi Magne, države in Slovenskega e-Foruma, ki ga vodi Gorazd Marinček, glede zahtev nevladnikov, ki naj bi jih Magna upoštevala v okoljevarstvenem dovoljenju, op. a.) kot  “German standard” ("nemški standard", op. a.). Ta oznaka je tako široka kot “Made in Germany”. Celotna pogodba, kjer so zapisane zahteve, pa kot "neobvezujoča".

Investitorjem je potrebno dati jasne smernice, ki naj začnejo veljati pri nas, da ne bo spet Kemis..., in ne potem, ko je objekt izveden, spreminjati zahtev, povečevati stroškov in jim dobesedno težiti z inšpekcijami in/ali pa pri večjih projektih pristati na nedopustne kompromise kot v Kemisu. Definirati je treba minimalne standarde za varnost po klasifikaciji Nemškega inštituta za standardizacijo (DIN).

Po preverjanju pri Magni, pri prokuristu slovenskega podjetja Magna Steyr Davidu Adamu, je bilo ugotovljeno gašenje s požarno zaščito za gašenje z vodo, tako imenovanim šprinklerjem, ter ogljikovim dioksidom (CO2), ki je v svetu v nekaterih državah za novogradnje že tudi prepovedan, ker zaduši ljudi. V obstoječih objektih pa ga nadomeščajo.

Nadomešča ga vodna megla in še novejši sistem s tako imenovanim hypoxi zrakom. Gre za zrak z manj kisika, "himalajski zrak". Ta omogoča dihanje, onemogoči pa požar in ne povzroča prav nobene škode pri gašenju.

Ogljikov dioksid je tri generacije zastarel princip gašenja, skoraj tako, kot bi rekli, da boste gasili s halonom štiri generacije nazaj, ki je prepovedan mislim, da že povsod, razen v Severni  Koreji, ker povzroča ozonsko luknjo.

Preberite še:

Marinček se nezadovoljen vrača v pogajanja z Magno in državo

AAG piše seznam zahtev državi, za pritožbo še teden dni časa

Kako poteka delo v moderni lakirnici 

To ni samo barva, moderne karoserije so tudi kemično zaščitene, tako aluminijaste kot železne. Torej gre za velike kopeli in bazene. v katere se potaplja karoserije. Potem bi sklepal, da govorimo o veliki galvani ali bolj strokovno kataforezi in je le zadnja faza lakiranje, mar ne. No, o galvani in kemiji ni bilo govora nikoli v medijih. No, tudi kemija in odpadki so obvladljivi in vse je mogoče "varno" odpeljati na sežig zopet in spet v Avstrijo. Skrbi me logistika, da nevarne odpadke ne bi najprej peljal v Vrhniko kopičit, pardon skladiščit in šele potem na Dunaj na sežig.

Logistični stroški: pri letni seriji 200.000 vozil bi morali pri 250 delavnih dnevih pobarvati na dan 800 vozil. Ker jih bo po besedah Jorga Hodaliča 6 na tovornjak, to pomeni 133 tovornjakov na dan, gor in dol. Če je strošek ene vožnje avtomobilske školjke 25€ je to 50€ na avtomobil za vožnjo gor in dol, skupni strošek 10.000.000 evrov ali na delavno mesto 24.752 evra.  V tej ceni še ni zajet strošek posebnih tovornjakov ali vagonov, če se bojo odločili za prevoz z vagoni.

Kako bi prihranili logistične stroške? Prva možnost bi bila delo v Avstriji, 404 delavce je mogoče udobno peljati z osmimi avtobusi na delo v Gradec gor in dol in imajo boljšo plačo v Avstriji po avstrijski zakonodaji, boljšo zdravstveno oskrbo brez čakalnih dob. Se ve, tovarno si želimo pri nas, vsaj politiki.

Druga možnost pa je gradnja nove lakirnice pri nas. Država prispeva 18.600.000 evrov subvencije, kot so prispevali pred leti tudi Revozu, to pač ni skrivnost. Kar je 46.039 evrov na delavno mesto, kar niti ni malo in je tudi malo podjetnikov, ki bi dobili tak državni vložek. Na prst bi rekli, da jim država pokloni denar za plače za prve dve leti, ko se bo delavna sila še uvajala.

Pod njenim oknom?

V Ljubljano je vlada, Magna ali kdo drug poslal reprezentativno skupino delavcev, ki so se s transparenti in lepljenjem letakov izkazali svoje želje pred vrati naše nevladne okoljske organizacije Umanotera. Vsekakor njihova legitimna pravica in civiliziran nastop za medije. Zmoti pa dejstvo da na posnetkih ni videti prav nikogar, ki bi bil premierno star, da bi bil zanimiv »Štof« kot bi rekli zgornji Štajerci. Recimo, da so potencialni delavci v petek zaposleni in so poslali svoje starše ali celo dedke in babice na izlet v Ljubljano.

Minimalni požarni standardi. Obvezni lovilci gasilne vode da ne bo spet Vrhnika.

Zahtevamo uporabo deževnice iz parkirišč in po možnosti zelenih strehe, kar bo »siva voda« zmanjšala porabo pitne vode, tako danes razmišlja vsaka mlada družina ko gradi hišo. Je to zahtevati preveč za multinacionalko, če bo delala v Hočah morda že naslednje leto eko električna vozila?

Če država ni dovolj strokovna je potrebno povedati to naglas, ko je čas pogajanj in je potem projekt na koncu zgrajen boljši, varnejši, lahko celo cenejši in vsem v zadovoljstvo. Mar se nismo ničesar naučili iz Kemisa in podobnih zgodb?

Čas za možno zeleno stranko

Čas bi bil, da bi v Sloveniji dobili strokovno in močno zeleno stranko, ki bi bila kazalec na tehtnici med rdečo in črno in bi namesto zunanjega ministra in predsednika DeSUSa Karla Erjavca odločala o usodi naših koalicij. Minister Erjavec ni znal postaviti smetnjakov, ni znal držati jezika za mejo in ni znal postaviti pralnega stroja na skupen hodnik, zato ni primeren, da bi odločal o slovenski meji, kaj šele o koalicijah. 

Ne more za odplačilo kredita za gradnjo 37 kilometrov za en tir ali celo 41 kilometrov predorov za dva tira na »drugem tiru« dajati podpore predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije, gospod Janez Sušnik, in upokojenci. Z vsem spoštovanjem, bolje bi bilo vprašati v osnovni šoli, kje bojo plačevali kredite projektnemu podjetju za gradnjo drugega tira 2TDK celo življenje in bi znali izračunati da je bolje en predor, dolg 4,1 kilometrov, samo 10 odstotkov tistega, kar nam želi zgraditi vlada. 

Dejstvo pa je, da je potrebno v državi doseči določene bolj resne okoljske standarde, kot da reče gospodarski minister, da potrebujemo “greenfield” naložbe in vlagatelju reče: “Tukaj imate zelen travnik”. Uradniki pa nato po nekaj mesecih napišejo samo: “Na njem, delajte kar hočete”.

Vse je mogoče izpeljati, tudi hitro, če je strokovnost in če veljajo argumenti in se izberejo najboljše rešitve za Slovenijo, njene prebivalce, mesto in svet.

Andrej Čufer uni. dipl. inž. arhitekt MBA
Član upravnega odbora AAG