(Ne)igra s srečnim koncem

Na uvodnem srečanju z mediji v najboljšem slovenskem ženskem kolektivu niso hoteli govoriti o ciljih. No, da, cilj sezone 2011/12 je sprejemanje nove filozofije, trener Tone Tiselj pa po vsaki tekmi razlaga tudi, da je zadovoljen, če so igralke na igrišču bojevite. Na večini od šestih tekem prvega dela elitnega tekmovanja so se od prve do zadnje res borile. A rezultata nekako ni bilo. Šest tekem = dve zmagi + dva poraza + dva remija = 6 točk. Vselej dobro opravičilo za takšen izkupiček je lahko igranje v "skupini smrti" z aktualnim evropskim prvakom, z nekdanjim prvakom stare celine in prerojeno Podravko. Dejansko pa gre za metanje peska v oči. Tisti, ki se vsaj malo spoznajo na rokomet, in tisti, ki so spremljali vsaj 50 odstotkov tekem skupine B, so lahko jasno videli, da so vse omenjene ekipe daleč od slovesa nepremagljivih in mogočnih. Rokomet ni bil kaj prida, tako Larvik kot Viborg sta mnogo slabše odigrala tekme kot v minulih sezonah. V preteklosti, ko sta osvajala Evropo. Takisto Krim. Resda je ekipa prenovljena s petimi novimi igralkami, da je skupaj le tri mesece, a vseeno se je pričakovalo več. Ne nazadnje se Krim ponaša z igralkami najvišjega svetovnega razreda, reprezentantkami Hrvaške, Rusije, Danske, Avstrije.

Slovenke le na ogrevanju

Glede na videno in želeno (beri: neambiciozno sezono) se poraja vprašanje, če Krim Mercator res potrebuje devet tujih igralk za uresničevanje le-tega ob dejstvu, da gre za sezono neobvezujočega rezultata? Krim Mercator, katerega trener je hkrati tudi selektor slovenske rokometne reprezentance, bi nedvomno moral biti poligon za domače igralke. Igralke, ki se kalijo, ki imajo potencial, ki so v Krim prišle iz drugih krajev Slovenije, da bi osvojile rokomet na najvišji ravni. Da bi postale igralke svetovnega kakovostnega razreda. Na prste ene roke lahko preštejemo Slovenke, ki so dobile priložnost na šestih tekmah lige prvakinj, le Tamara Mavsar in Alja Janković, na meji je Alja Koren, so tiste, ki vsaj stopijo na igrišče na tekmi, ne le na ogrevanju. Na klopi pa sedijo najboljša slovenska leva zunanja igralka in odlična obrambna igralka Maja Šon, perspektivna Iris Guberinić, izkušena Sergeja Stefanišin, mlada Neja Šoberl, bržkone bi kdaj lahko priložnost dobila celo Sanja Gregorc ob izjemno slabih predstavah krožnih napadalk. V ozadju čakata Maja Zrnec in Barbara Varlec.

Igrale so tujke. Po 60 minut, tudi, ko se je že z daljave videlo, da pač ne zmorejo. Da brezglavo in na silo poskušajo ali pa samo podajajo žogo stran od sebe. A odločitev trenerja ne bomo sodili, saj je on tisti, ki ve, zakaj in kako. In on je tisti, ki odgovarja za rezultat. Oprostite, v tem primeru ni odgovornosti, ker se rezultata ne pričakuje. Dejstvo pa je, da so tujke dražje, da si morajo svojo plačo pošteno zaslužiti, velja pa tudi to, da so bile v Krimu tuje igralke vedno bolj cenjene. Za njih se po navadi v Krimu cedita med in mleko. Spomnimo pa le, da je Krim osvajal Evropo na krilih Slovenk – Tanje Polajnar, Branke Mijatovič, Anje Frešer, Tanje Oder, Deje Doler … Bile so največje! Seveda ob določenem številu tujk, ki so dodale piko na i. Brez tuje pomoči pač ne gre, če želiš biti na vrhu.

Kakorkoli že, Krim je imel več sreče kot znanja in igre ob preboju med osem najboljših ekip na stari celini. Do februarja ima časa na pretek, da se postavi na noge in pokaže kaj več od videnega v prvem delu. S takšno (ne)igro bodo v družbi najboljših kaj hitro pogrnile. Podravka pa se bo le stežka še ponovila.

Sicer pa nobena ekipa od 16 ni pokazala nič posebnega. Budućnost je v lahki skupini opravila z levo roko, zvezdniški Györi tudi dokaj suvereno, čeravno se očitno še lovi, Valcea in Itxako prav tako. Zanesljivo lahko ljubitelji rokometa v boju za polfinale pričakujejo drugačne predstave.