Ponedeljek, 11. 5. 2015, 14.41
7 let, 1 mesec
Naše bolečine
Buda je bil prvi, ki je doumel, da čustvenega naboja ne nosi dejanje samo, temveč naš odziv nanj. Recimo, krenete od doma in srečate človeka, ki začne na vas kazati s prstom in se na ves glas dreti, da takega čudaka še ni videl – samo eno glavo imate! Zavili boste z očmi in pohiteli dalje; prijateljem boste pripovedovali anekdoto o srečanju s tepcem in se ob tem smehljali.
Zdaj pa si predstavljajte, da vam sredi čela zraste gromozansko grd tur, gnojen, da se cedi iz njega, in pol ure in kilogram pudra porabite, da ga skrijete. Stopite na cesto in nekdo kaže na vas ter se krohota, češ, kakšen ognojek in kako amatersko skrivanje! Podivjate in začnete kričati nanj.
V resnici mu ne morete očitati drugega kot nevljudnost; povedal je resnico, ki jo hočete skriti, in to boli.
Še bolj pa boli, kadar le del vaših možganov pozna resnico, vaša zavest pa jo gladko ignorira, torej lažete sami sebi.
Te kolumne so izjemno brane in kadar zadanem boleč tur, njegovi nosilci začnejo kričati od bolečine.
Smo mediteranska, katoliška dežela, torej je kult device Marije močan. Na piedestal ga je pri nas dokončno namestil Ivan Cankar in nismo se ga znebili. Kako močan je, sem opazil šele, ko sem napisal scenarij za film Sladke sanje (2000). Ko se je usulo zmerjanje, sem šel preverjat – čisto resno kaže, da je bil ta film prvi v naši zgodovini, v katerem ne nastopa popolna mati. To priča o resni laži znotraj umetniškega ustvarjanja.
Zanimivo, da so naši predniki v XIX. stoletju na glas noreli proti nepremičninam, češ, da jih potrebujejo le razvajeni Nemci. Dobro, skrivaj so seveda manipulirali, spomnite se le natega z zemljišči pri zidavi železnice. Menim pa, da se je kvadratura učvrstila kot splošen smisel življenja v socialističnih sedemdesetih, ko je lahko vsakdo prišel do svojega kosa betona.
Zato seveda veljajo naslednji uradni podatki: "Lani je tretjina gospodinjstev živela v stanovanjih, ki jim je puščala streha, imela so vlažne stene, trhla tla ali okna." Raje počasi gnijemo v bedo, kot se odrečemo kvadraturi.
Ni čudno, da boli.
Najprej sem seveda pomislil, da gre za ostanke socializma – ko so bili izdelki tako slabo narejeni, da ste, recimo, ob prevzemu nove stoenke verjetno porabili več časa za usposobitev kot tovarna za izdelavo. Globlji razlog je samoponiževanje hlapca: češ, nezahteven sem, dragi Gospodar, poglej, kako lahko me je vzdrževati, kakršnokoli govno mi podtakneš, z vsem sem zadovoljen. Temu slinjenju strokovno pravimo slovenska skromnost.
Bohotenje paranoje in vraževerja je značilno za zmanjšano zaupanje v državo. V zadnjih nekaj letih smo prišli v stadij, ko se vsak znajde sam in se bojuje za svoje.
Če smo začeli z mamo, smo s Titom prišli do večno manjkajočega Očeta. Berite zgodovino XIX. stoletja in srečevali boste samo ženske, ki se lahko zanesejo le nase, saj so moški odšli v tujino ali v gostilno, in same vlečejo breme vsakdanjosti in preživetja. Poglejte si film Samorastniki in se čudite, kaj tako sposobna ženska, kot je Hudobivškova Meta, sili v tisti človeški ogorek, kot je Ožbe; kakšno moč za preživetje ima gospa in še večjo za samouničevanje!
Cilj slovenstva kot možganskega programiranja je "stati inu obstati", torej ne napredovati. Navdaja me navdušenje nad tem, kako uspešni smo – gornji niz bolečin bi lahko zapisali tudi v XIX. stoletju in vsi bi se strinjali. Modernost polzi prek nas kot voda prek kamna. Saj ga zliže in stre, ampak potrebuje stoletja za čisto drobno spremembo.