Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Sobota,
17. 12. 2022,
22.17

Osveženo pred

1 leto, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,25

72

Natisni članek

kolumna

Sobota, 17. 12. 2022, 22.17

1 leto, 6 mesecev

Miha Mazzini: Kako štrudelj vpliva na kariero

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,25

72

Miha Mazzini | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Prijateljico bi moralo podjetje prijaviti na nek natečaj, kar pa se ni zgodilo. Obupana mi je potožila: “Kako so me mogli pozabiti? Pa saj imajo prav za te prijave zaposlenega človeka!” Vprašal sem, ali ga je kdaj videla, obiskala, poklepetala, spila z njim kavo ali čaj? Prigriznila piškotek? Debelo me je pogledala: “Ne, seveda, ne. Zakaj pa?”

“Torej ga nisi nikoli srečala?” sem vprašal.

“Seveda ne. Zakaj? Pa saj on …”

“... je tam zaposlen za opravljanje te naloge, vem,” sem žalostno pokimal. Ubogo dekle, koliko razočaranj jo še čaka, saj je očitno nihče ni seznanil z našimi nenapisanimi sistemskimi pravili.

Pregovor pravi: “Ko ima hudič mlade, jih ima veliko.” In glej, čez nekaj dni srečam prav tako mladega vodjo projektov, ki se je zaposlil v velikem podjetju. Žarel je od sreče. Svoj prvi projekt je razstavil na sestavne dele, naredil časovnico, in vsak element dodelil delavcu, ki ga mora izvršiti. Evforično je kar poskakoval od zadovoljstva.

Vprašal sem ga: “Vpisal si vsako opravilo v Jiro (zelo priljubljen računalniški program za dodeljevanje nalog in evidenco poteka izvedbe) in ga s tem dodelil človeku, ki ga bo izvršil?”

“Ja,” je zadovoljno kimal.

“Ljudem, ki jih nisi nikoli srečal? Spil z njimi kavo ali čaj? Prigriznil piškotek?”

Debelo me je gledal. V očeh sem mu videl sliko sebe, fosila, ki ga je povozil čas.

“Ah, Miha,” je rekel, “to je ugledno in veliko podjetje. Profesionalno organizirano z najsodobnejšimi orodji za agilno projektno vodenje!”

Prisrčno sva se poslovila. Sklenil sem, da se ga naslednje leto  izogibam, ker me bi srce bolelo, ko bi ga zagledal vsega potrtega po potopu njegovega prvega projekta.

češnjev zavitek | Foto:

Skrivnost uspešnega poslovanja

Kako lahko mladi, visoko izobraženi ljudje naletijo na tako očitno mino? Mar jih v poslovnih šolah ne učijo ničesar?

Bolj retorično vprašanje: učijo jih že, a kaj? Mladi poslovneži študirajo ameriške priročnike, potem pa si pri nas polomijo zobe, ne da bi sploh vedeli, kaj jih je doletelo.

Ste kdaj zidali ali prenavljali stanovanje? Priznam, krasno bi bilo, ko bi zgolj vpisal v Jiro: mojster A, pobarvajte vrata, mojster B, polakirajte parket, mojster C zamenjajte napeljavo … - in bi šel za mesec ali dva na počitnice, ko pa bi se vrnil, pa: pobarvana vrata, lakiran parket, nova napeljava… Ne da bi srečal enega samega mojstra. 

Tako ne gre, mar ne?

Obiskal sem znanko, ki je zaposlena v profesionalno organiziranem velikem podjetju z najsodobnejšimi orodji za agilno projektno vodenje, ki pa kljub temu velja za počasno in okorno, ona pa slovi kot ena redkih oseb, ki projekte pripelje do konca v vsaj približnih rokih.

Naročil sem nama čaj in kavo, dodal še rogljička, enega s čokolado, enega z marmelado, ji opisal pogovore z mladenko in mladeničem in kolegici zastavil vprašanje, na katerega sem vedel odgovor: “V čem je skrivnost tvojega uspeha? Zakaj pri tebi sodelavci naredijo tisto, za kar so itak plačani?”

“Pečem jim štrudlje in piškote,” je rekla.

Če želite uspeti v poslovnem življenju, vključite pečico.

Profesionalizem

Ameriški priročniki gledajo na zaposlenega kot robota (in ga tudi ustrezno temu plačajo). Pri nas ga lahko plačate še manj, a gledati ga morate kot človeka.

Dodeliti mu morate svoj delež pozornosti.

Tisto, kar velja za prenovo stanovanja, torej klepetanje z vsakim mojstrom posebej, velja za vsa področja življenja in dela. Naj vas ne prevara velikost podjetja ali pa Jiri podobna orodja. Saj lahko v sistem vtipkate opravila in naloge, ki jih morajo zaposleni izvesti, a kljub temu morate prižgati pečico, speči štrudelj in piškote, ter kreniti na pot. Obiskati vsakega posebej in poklepetati, da bo naredil tisto, kar je njegova služba in za kar dobiva plačo.

Skratka, naredil vam bo uslugo.

In prej ali slej boste morali uslugo vrniti.

Pravzaprav je francoska revolucija s svojim vzklikom po bratstvu, enakopravnosti in svobodi izumila definicijo profesionalizma - da je vsak človek obravnavan enako. Da v gostilni postrežejo enako vljudno kralja ali študenta (dokler imata seveda oba denar za plačilo). 

Puritanizem je geslo o enakopravnosti združil z religijo in mu prilagodil življenje. Ja, ljudje so se v pozdrav začeli rokovati - kajti to je egalitarno, medtem ko pri klanjanju vedno veste, kdo je močnejši in kdo šibkejši.

Ameriška ideologija temelji na puritanizmu in kalvinističnem kapitalizmu, tega se morate zavedati. Naša podstat pa je starejša, temelji na ekonomiji daru (če uporabim izraz antropologa Sahlinsa).  

Italija

Puritanci so, na srečo, za sedaj v svetu še vedno v manjšini. Recimo, v Italiji se bolj slabo prijemljejo.

Pred leti sem naletel na eno od kriminalk, ki jih je pisal Andrea Camilleri in v katerih je nastopal inšpektor Montalbano. V ameriških puritanskih kriminalkah so junaki profesionalni in učinkoviti, tu pa me je povsem očaral naslednji prizor, tako zelo, da sem prebral prav vse prigode tega inšpektorja:

Montalbano čaka obdukcijski izvid žrtve, preden lahko nadaljuje s preiskavo. Dobi minimalno poročilo, spisano na hitro, samo, da je. Vsi poznamo take izdelke ljudi, ki so zanje plačani.

Inšpektor odide v slaščičarno in nakupi sveže kanole in druge slaščice, z njimi napolni škatlo ter se odpelje k patologu. Poklepetata, spijeta kavo, se posladkata, in po druženju patolog spiše podrobno, analitično obdukcijsko poročilo, ki inšpektorju pomaga uspešno končati primer.

(Ko smo ravno pri Italijanih: Ste se kdaj vprašali, zakaj je bil strip Alan Ford taka uspešnica v bivši Jugoslaviji, Američani pa ga sploh niso sposobni doumeti? Ker dejanja junakov ne temeljijo na profesionalizmu!)  

Rusija

Poglejmo v eno bolj korumpiranih držav na svetu, Rusijo. Poleg težke korupcije, kjer so recimo pri olimpijadi v Sočiju pokradli polovico od 52 milijard (Plokhy, 2017) obstaja tudi izmenjava darov in pozornosti.

Masha Gessen v knjigi Future is History opisuje, kako je Boris Nemcov postal guverner in se je hotel lotiti dela - ups, so rekli stari mojstri, ne bo šlo! Nihče ne bo upošteval vaših ukazov, če ne boste prej vzpostavili stika. Naredili so seznam in ugotovili, da je na njem 750 direktorjev in drugih pomembnežev, s katerim mora Nemcov popiti steklenico vodke in se spoprijateljiti, torej spremeniti profesionalno v osebno. Ni bilo druge, prvo leto je Nemcov posvetil tem 750-im steklenicam in druženjem ter se vrnil z uničenim telesom, a z ljudmi, ki so ga upoštevali.

Alkoholna pijača - vodka | Foto: Reuters Foto: Reuters

Opombi

Ko smo že ravno pri Jiri in podobnih puritanskih sistemih. Pri nas bodo zares uspešni šele, ko bo na zaslonu poleg vseh drugih gumbov tudi ključni gumb “Upload štrudelj”.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri nas tak odpor do dela od doma? Ker se moramo pogosto videti, da si lahko izmenjujemo pozornost. Vsi dobro vemo, da na domačem računalniku gumb “Download štrudelj” ne obstaja. 

Podkupovanje?

Je pravičnik v vas poskočil? Čakajte malo, pa saj so pijača, štrudelj in piškoti tipično podkupovanje? Hm, odvisno, od kod gledate. Iz Skandinavije vsekakor. 

Iz našega stališča so to majhne pozornosti.

Porečete: pa saj ti ljudje so plačani, da delo opravijo? Vsekakor, a razmišljate vulgarno kapitalistično. Mi nismo ljudje denarja, mi smo bitja pozornosti.

Kot ne maram korupcije, pa nisem fanatik glede izmenjave pozornosti. O, seveda bi rad le vtipkal v Jiro in bi zadevo nekdo naredil, jaz pa jo plačal, brez vzpostavljenega osebnega odnosa. A kaj bi nas ločevalo od robotov, če ne bi nikoli nikogar morali srečati osebno? Seveda smo si ljudje tudi različni. Introvertiranci bi verjetno raje več klikali, ekstrovertiranci več klepetali.

Zapleteno je

Da zadeve niso enostavne, pokaže že kratek razmislek: Če vam na vrata pisarne potrka nekdo, ki drži v rokah kavo in piškote, vas lahko poskuša podkupiti ali pa vam podarja le drobno pozornost, kar je odvisno od tega, od kod prihaja. Če je Finec, recimo, je to zagotovo pozornost. Če je pa Bosanec (ali celo Afganistanec!), pa grda podkupnina! Čeprav bi prvi kaj takega glede na domače običaje dojemal kot podkupnino, drugi pa kot pozornost.

In odvisno je tudi od sezone - v prednovoletnem času je dovoljeno več kot sicer. 

Ali pa, glejte čudo - če človek reče, da ne prinaša darila v svojem imenu, marveč v imenu pravne tvorbe, imenovane podjetje, je pa tudi vse v redu, ker gre za poslovna darila. Pri poslovnih srečanjih se celo virusi nehajo širiti, kar je dokazal neslavni minister Počivalšek s svojimi poslovnimi kosili, medtem ko smo ljudje ostajali zaprti doma.

Torej …

Poročila o korupciji kažejo, da kuverte z denarjem in finančne usluge pri nas dojemamo kot podkupnine. Pijačo, štrudlje in piškote pa ne.

Hrana, ki smo jo pripravili sami, je pač zapakirana pozornost, ki smo jo namenili vzpostavitvi povezave med seboj in drugimi.

Naj tako tudi ostane.

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Ne spreglejte