Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aljaž Pengov Bitenc

Petek,
8. 12. 2023,
22.23

Osveženo pred

2 meseca, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,10

Natisni članek

Janez Janša Janez Janša Anže Logar SDS politika kolumna

Petek, 8. 12. 2023, 22.23

2 meseca, 3 tedne

Konec sveta, kot ga poznamo: šminkerji proti piflarjem

Aljaž Pengov Bitenc

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Orange 8,10
Ustanovitev društva Platforma Sodelovanja. Anže Logar Eva Irgl Romana Jordan | Foto Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Ko je lani izgubil v drugem krogu predsedniških volitev, je Anže Logar pripomnil, da smo na začetku nečesa novega. Bombastičnost tega stavka, podkrepljenega z njegovim solidnim volilnim rezultatom, je več kot jasno napeljevala na sklep, da Logar ustanavlja novo politično stranko.

Drznejši med profesionalnimi bralci političnih kavnih usedlin so celo napovedovali, da bo Janez Janša po petem zaporednem volilnem porazu tisto leto vendarle sestopil s prestola in vodenje SDS prepustil mlajšemu kolegu.

V vsakem primeru se je obetal razvoj dogodkov, po katerem – ne zamerite – nič več ne bi bilo tako, kot je bilo.

Leto in teden dni pozneje je Janša še vedno trdno v sedlu stranke, Logar je še vedno brez nje, profesionalni bralci političnih kavnih usedlin pa skušajo ugotoviti, ali je njuno prerivanje zadnji teden zaigrano, ali pa je na relaciji med Vodjo in domnevnim maziljenim naslednikom res počilo.

Povedano drugače, navkljub velikim besedam se stvari niso kaj prida spremenile. Če vas to spominja na Golobovo vlado, vam pisec teh vrstic zagotavlja, da niste edini.

Muke po Anžetu

Da bi pravilno razumeli muke po Anžetu, si je treba v spomin priklicati nekaj osnovnih predpostavk, po katerih se pretaka blatnodolska politična kloaka. Šele potem lahko približno pravilno interpretiramo komplicirani paritveni (ločitveni?) ples, ki sta ga ta teden izvajala Janša in Logar.

Najprej ne moremo mimo dejstva, da je SDS avtoritarna stranka. Ve se, kdo je šef, Vodjeva volja je zakon in v stranki prosperirajo tisti, ki jo najbolje izpolnjujejo. Če lahko vnaprej uganejo Vodjeve želje, toliko bolje.

SDS je pod Janševim vodstvom notranjo diferenciacijo, kot se je obračunu z disidenti v partiji reklo včasih, vedno izvajala v najboljši maniri Kidriča in Kardelja. Hitro, učinkovito in brutalno. Zgodovina stranke je posejana s političnimi trupli posameznikov in posameznic, ki so stvari videli drugače kot šef partije. Ali pa so enostavno zrasli previsoko in so začeli ogrožati njegov položaj glavne travice na precej dobro pokošenem travniku.

Prvak SDS Janez Janša | Foto: Matic Prevc/STA Prvak SDS Janez Janša Foto: Matic Prevc/STA Po drugi strani pa Janševe politične dolgoživosti ne gre pripisati zgolj njegovim leninističnim metodam.

Hiter pregled politične ponudbe na sončni strani Alp namreč pokaže, da so voditeljske stranke – se pravi stranke, ki so zgrajene okoli karizmatičnega posameznika – že dolgo tega postale standard politične kulture. Daleč so časi, ko so politiko krojili ljudje, ki so se – pomislite – spoznali na politiko. Dandanes to počno ljudje, ki se spoznajo na čustva. Natančneje, ki mislijo, da se spoznajo na čustva.

Zadnji med piflarji

Oziroma, če uporabimo srednješolski besednjak (in s tem poskrbimo za nivo razprave, primeren današnji politični ponudbi), gre za razliko med šminkerji in piflarji. Prvi okoli sebe nabirajo množice, drugi delajo domače naloge. Janša, morda kontraintuitivno, spada med prve, Logar definitivno med druge.

Trendi Anžetu Logarju niso naklonjeni. Ljudstvo piflarjev na oblasti ne mara več, vse odkar se je leta 2002 Tonetu Ropu kot zadnjemu med njimi zahvalilo za sodelovanje. Od takrat Slovenijo vodijo šminkerji, ki so jim lastna podoba, moč in vpliv dosti bolj pomembni kot – kako revolucionarna ideja – razvoj države in družbe.

In preden kdo skoči, niti Miro Cerar leta 2014 ni dobil volitev zaradi svojega pravniškega uma. Ta je sicer vsega spoštovanja vreden, a gospod profesor je zmagal, ker je igral na karto moralnosti, uglajenosti in poštenosti. Na čustva, torej.

Vsesplošna slabokrvnost

In vendar se je na čustvih temelječa SDS na Logarjevo leto dni dolgo flirtanje z idejo samostojne stranke odzvala tako slabokrvno, da bi jo človek najraje poslal k zdravniku.

Stranka je Logarju namreč užaljeno očitala, da res ni lepo, da z njihovo infrastrukturo in na njihov račun ustanavlja lastno stranko. Očitek je zašpilila s pozivom, naj zapusti njihove vrste ali pa ga bodo sami vrgli ven.

In ko se je Logar prav tako anemično branil, češ da se v resnici še ni odločil, kako in kaj, in da je grožnja z izključitvijo pretirana, je vmes posegel Vodja osebno. Logarju je sporočil, da lahko vsi problemi izginejo, če se le spametuje in pozabi na ustanovitev lastne politične organizacije.

Kar nas pripelje do tretjega in zadnjega elementa, ki ga moramo upoštevati: namreč, Janševe sposobnosti politične analize. Karkoli si že mislimo o gospodarju iz Grosupljega, ocena stanja je bila vedno njegova vrlina. Resda jo je ponavadi razredčil s teorijami zarote, paranojo in ostalimi zvarki politične homeopatije, a bistvo je praviloma držalo kot pribito.

Janša je ocenil, da bi Logarjeva stranka pomenila grožnjo SDS. Kar je silno pomembna ugotovitev.

Desnosredinski samorogi

To je namreč v eklatantni opreki s suverenimi ugotovitvami profesionalnih bralcev kavne usedline z začetka tega besedila. Med njimi namreč prevladuje mnenje, da ima Logarjeva stranka potencial za aktivacijo političnega samoroga: neopredeljenih volivcev desne sredine.

Namreč, na politični desnici že nekaj ciklov zapored gojijo mit o ne nepomembnem bazenu volivcev, ki zgolj čakajo na pravega desnosredinskega politika, da mu skočijo v objem in mu (ker, ne slepimo se, zelo verjetno bo šlo za moškega) namenijo svoje neprecenljive glasove.

Janez Janša in Anže Logar | Foto: Matic Prevc/STA Janez Janša in Anže Logar Foto: Matic Prevc/STA To je taisti mitološki bazen volivcev, ki jih NSi neuspešno lovi že leta dolgo. Bazen, na katerega je neutemeljeno računal Zdravko Počivalšek. In prav tisti bazen, v katerem se je pred desetletjem politično utopil Gregor Virant, ne glede na to, da je bil še kako plitek. Bazen, ne Virant.

Danes ta bazen praktično ne obstaja več. Vsaj ne v odstotkih, ki bi iz Logarja lahko naredili politično pomembnega političnega igralca. Če bo bivši drugi človek Stranke res ustanovil svojo partijo, bo velik del njegovega dometa šel na račun SDS in NSi.

In če se komu zdi, da lahko Logarja naprej ponesejo tisti nevolivci, ki so leta 2022 podprli Goloba, naj spomnimo, da so to ljudje, ki se jim s politiko načeloma ne ljubi ukvarjati. In ki so itak prepričani (po slabi izkušnji z Robertom Golobom toliko bolj), da so vsi politiki isti.

Se pravi ljudje, ki ne marajo piflarjev.

Igrajmo se gledališče

Kar nas pripelje do osnovnega vprašanja: ali sta se Janša in Logar res skregala ali pač zgolj simulirata razvezo za večji volilni doseg, tako kot nekateri simulirajo samski stan za večje otroške doklade?

Pravilni odgovor je, da je pravzaprav vseeno.

Če gre zares, potem šibak Janšev odziv kaže na to, da je Vodja v bistvu že politično mrtev, le da tega še ne ve. Kajti v hipu, ko bodo pritajeni kritični glasovi v stranki ugotovili, da je Logar politično preživel razhod z Janšo, se bo odprl potoček odhodov. In ta potoček bo kmalu prerasel v veletok, ki bo SDS in Janeza Janšo odplaknil na smetišče zgodovine.

Če pa se Janša in Logar igrata politično gledališče in je vnaprej jasno, da gre zgolj za novo politično telo v orbiti SDS, potem je itak vse skupaj izguba časa.

Janez Janša pač ne bo nikoli dovolil, da bi se njegova stranka odpovedala pomembnemu delu svojega političnega vpliva v zameno za iskanje tistih mitoloških odstotkov na desni sredini. Lik je morda zlovešč, ni pa neumen.

To seveda pomeni, da Logar nikoli ne bi bil resnično neodvisen politični igralec. In bi se zgolj pridružil Mateju Toninu pri pobiranju drobtinic. Pri čemer Toninu bližina Rimskokatoliške cerkve verjetno zagotavlja vsaj tiste štiri odstotke glasov, nujne za prestop parlamentarnega praga, Logar pa nima niti tega.

Da smo si na jasnem: nova stranka na desni bi bila prepotrebna osvežitev blatnodolske politične kloake. A v časih, ko imajo že šminkerji težave s prepričevanjem množic, naj jim sledijo, od piflarjev res ne moremo pričakovati, da bodo premikali gore.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte