Konec sveta, kot ga poznamo: Naš mali avtobus

To seveda ne pomeni, da se s taksisti ne smete pogovarjati. Nasprotno, že osnovna vljudnost vam narekuje, da si s človekom, ki vas bo relativno hitro in udobno pripeljal na cilj, izmenjate vsaj nekaj besed. A verjetno boste boljši vpogled v družbo in lokalno okolje dobili med vožnjo z avtobusom.

Od fužilnika do ruščine

Redni uporabniki ljubljanskega potniškega prometa so gotovo zaznali mnogoštevilne jezike, ki se jih v zadnjem desetletju in pol sliši na mestnih zelencih. Daleč so časi, ko ste na busu slišali bolj ali manj zgolj slovenščino. Natančneje, zgolj ljubljanščino, medtem ko so se preostala slovenska narečja pojavila predvsem v času informativnih dni, brucovanj ter rednih tedenskih migracij s filofaksa na FDV, ker je imelo nekaj nesrečnikov študij novinarstva vpisan "pod B".

Dandanes lahko že na krajši vožnji z avtobusom – poleg vseprisotne angleščine – slišite plejado domačih narečij in tujih jezikov. Od štajerščine do kitajščine, od grosupeljščine do ruščine, od fužilnika do raznih variacij arabščine. In vse vmes. In ker skupaj z drugačnimi jeziki pridejo tudi drugačne kulture, bi bil nekdo, ki bi šel dandanes prvič po petnajstih letih spet na mestni ali katerikoli drugi avtobus, verjetno precej presenečen.

Zato gre po svoje razumeti šok in nejevero, ki sta očitno prežela Martina Nahtigala, ko je pred dnevi vstopil na medkrajevni avtobus proti Novi Gorici ter na njem zaznal – in nato posnel – več ljudi z rjavo barvo kože. Konec koncev, če se človek po državi ne vozi z avtobusom ali (pomislite!) vlakom, jutra in večere prebije, na primer, v zastoju med Brezovico in Vrhniko, pač ne more opaziti sprememb v etnični in kulturni sestavi potnikov v slovenskem omrežju javnega prevoza.

Ker je Nahtigal, sicer član Urbanijeve ekipe za prevzem RTV Slovenija, posnetek opremil z ustrezno zaskrbljenim pripisom o nenadzorovanih migracijah in vse skupaj objavil na omrežju X, nekoč bolj znanem kot Twitter, je seveda takoj nastal kraval.

Bus Ljubljana - Nova Gorica. Po pripovedovanju šoferja redno dogajanje. Naj bi potem nadaljevali pot v Italijo. Si oblasti zatiskajo oči? #migracije pic.twitter.com/f18gPTLFVo

— Martin Nahtigal (@martinnahtigal) September 2, 2023

Bledoličniki srečajo temnokožce

Pri tem je treba takoj dodati, da posnetek ni nepomemben. Med drugim namreč jasno pokaže, da tudi dandanes izvajalci medkrajevnih prevozov gladko prodajo več vozovnic, kolikor je sedežev na avtobusu. Posledično morajo nekateri potniki med vožnjo stati, kar pa je pri teh razdaljah in hitrostih lahko zelo nevarno. Da o nevzdržnih razmerah na avtobusu v poletni vročini sploh ne govorimo. Neki drugi uporabnik Twitterja je poleti poročal o ženski, ki se je v podobnih razmerah na avtobusu onesvestila.

A bistvo ni v tem, kar je bilo na posnetku vidno. Nenazadnje, skupina ljudi, ki so vsi po vrsti plačali vozovnico in se v zameno za to v potu lastnega obraza cijazijo čez Rebrnice, pač ni kdo ve kako zanimiva. Bistveno je, kar je avtor posnetka z njegovo objavo domneval: da gre za avtobus, poln nelegalnih migrantov, ki samo čakajo na prebeg v Italijo.

Migranti, potniki ali turisti? Ali zgolj ljudje na avtobusu? Foto: Guliverimage Pri tem seveda ne gre zanikati dejstva, da so dandanes migracije, zakonite in nezakonite, izziv za številne države in družbe. Slovenija pri tem ni nobena izjema in vedno večje socialne razlike med razvitimi in manj razvitimi državami kažejo, da se stvari še dolgo ne bodo spremenile. Da o podnebnih spremembah kot sprožilcu migracij sploh ne govorimo.

A sklepati o namenih ljudi zgolj na podlagi barve njihove kože, žalibog, precej zaudarja po rasizmu. Na ta način namreč naenkrat ni več nobene razlike med migrantom iz Afganistana, hotelskim delavcem s Filipinov ali skupino Indijcev na poletni avanturi, če naj vzamemo nekaj naključnih primerov. Ostane le še delitev na "njih" in "nas". Oziroma, kot bi verjetno dejali v nekih bolj naivnih in neobčutljivih časih, na temnokožce in bledoličnike. In "ve se", kdo sme sedeti na avtobusu. Vsaj v njegovem sprednjem delu.

Gojenje gneva (spet)

Posnetek so seveda takoj pograbili tudi mediji v skrajno desni strankarski spregi in vse skupaj prignali do absurda. Niti mesec dni ni minilo, odkar smo točno na tem mestu pisali o gojenju gneva, in že imamo učbeniški primer tega fenomena.

Namen posnetka namreč ni bilo poročanje o kakršnemkoli incidentu. Tega niti ni bilo, saj so potniki ves čas sedeli pri miru. Prav tako ni šlo za pozivanje k spremembi politik ali spremembi njihovega izvajanja. Šlo je enostavno za ustvarjanje gneva in odpiranje nove (čeprav v resnici precej stare) teme za kritiziranje oblasti.

Z zadnjim seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi šlo za precej neroden manever v času tako opevane popoplavne politične enotnosti.

Ko sta premier Robert Golob in vodja največje opozicijske stranke Janez Janša zaradi poplav razglasila nacionalno enotnost, se je marsikomu v državi orosilo oko. Češ, kako lepo, da zna politika vsaj v najhujših trenutkih stopiti skupaj in pozabiti na trenutne razprtije.

Premier Robert Golob in opozicijski prvak Janez Janša Foto: Matic Prevc/STA In vendar so se skrbi, da bo poplavna politična enotnost trajala kaj dlje od parlamentarnih počitnic, izkazale za neutemeljene. Koalicija in opozicija sta bili enotni zgolj toliko časa, kolikor so se njuni pogledi na nujnost sanacije po poplavah bolj ali manj skladali. Toliko lažje, če je šlo za ukrepe, ki so bili ljudskim ušesom prijetni. Na primer, za dodatno obdavčitev bank kot enega od virov denarja za poplavno sanacijo.

Iskanje neenotnosti

Mnenja o tem, ali gre za primeren ukrep ali ne, so deljena. A hipna preobrazba Janeza Janše iz domnevnega zagovornika svobodne gospodarske pobude v zakrknjenega marksista, ki bi bančnim rentnikom pobral mastne dobičke, je bila izjemno zabavna. Toliko bolj, ker se je zgodila v živo, med skupnim nastopom Goloba in Janše na eni od zasebnih televizij. Mihi Kordišu se je najbrž kar smejalo.

A kaj kmalu po tem dogodku se je ta tako opevana politična enotnost porazgubila neznano kam. Načeloma tudi s tem ni nič narobe. Različna mnenja in različni pogledi so namreč bistvo demokracije. Tako pozornim opazovalcem ni ušlo, da se je poetika politične enotnosti nanašala zgolj in samo na poplavno obnovo. Vsa druga področja so ostala legitimna polja političnega prerivanja.

A ker je praktično celotna medijska in politična pozornost namenjena odpravi posledic poplav, je za nadaljevanje političnega boja takšno temo treba ustvariti. Recimo z mobilnim telefonom na avtobusni liniji Ljubljana–Nova Gorica.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Kolumnist Siola Aljaž Pengov Bitenc Foto: Siol.net