Konec sveta, kot ga poznamo: kulturni boj atipične pljučnice

In ker popravljen družinski zakonik odpravlja prav takšno neustavnost, odločitev sodišča ni nikakršno presenečenje. Ne glede na to, kako impresivne so bile retorične piruete Aleša Primca, s katerimi je skušal dokazati, da gre novela zakona prek meja poletne ustavne razsodbe.

Foto: STA , Teze o človekovih pravicah

Presenečenje pa je vendarle bilo dejstvo, da odločitev sodišča ni bila soglasna. Ustavni sodnik Rok Svetlič je namreč menil, da mora glasovati v korist referendumu. Samo po sebi s tem seveda ni nič narobe. Devet ustavnih sodnikov imamo točno zato, da na stvari gledajo z različnih zornih kotov. A utemeljitev, s katero je v svojem odklonilnem mnenju postregel samotni jezdec ustavnega sodišča, je, oprostite, bog pomagaj.

Filozof prava, ki ga je – ne pozabimo – na to mesto predlagal bivši predsednik Borut Pahor, svoje odklonilno mnenje začne z ugotovitvijo, da ima večina ustavnih sodnic in sodnikov v bistvu prav. Še več, takoj v prvem stavku prizna, da bi moral, če bi sledil strokovnim merilom, tudi sam glasovati z večino.

A že naslednji hip vrli ustavni sodnik pride do sklepa, da mora, ne glede na vse, glasovat proti odločitvi. Menda zato, ker njegov glas ne bi ničesar spremenil in ker (tako Svetlič) smo šli s človekovimi pravicami kot načinom za – pomislite! – odpravo diskriminacij, enostavno predaleč.

Povedano drugače: ker je rezultat jasen, je Svetlič – zavedajoč se, kaj počne – v imenu kulturnega boja zavrgel osnovne ustavne postulate, ki jasno narekujejo, da referenduma ne more biti. V zameno nam je dal cvetober skrajno sumljivih tez o človekovih pravicah ter teorij zarot o odnosih med spoloma, podprt z dubioznimi citati iz antične zgodovine ter srednješolskim razumevanjem družbe.

Kontrarijanski determinizem

Svetlič seveda še zdaleč ni edini niti najbolj eklatanten primer – recimo mu tako – kontrarijanskega determinizma.

Gre za pojav, ko posamezniki do resničnosti gojijo zelo problematičen odnos in pogosto, navkljub očitnim dejstvom, pridejo do popolnoma napačnih ali celo izmišljenih ugotovitev. Eden najbolj v nebo vpijočih tovrstnih primerov v Blatnem dolu je nedvomno poslanec SDS Branko Grims.

Foto: Bojan Puhek Če ste morda pozabili, to je tisti predstavnik ljudstva in kulturnobojni gverilec, ki je le nekaj dni po napadu na Niko Kovač zadihano sporočil, da je bil tudi sam žrtev napada sredi belega dne. Kaj napada, poskusa umora!

Neznani napadalec naj bi ga izza hrbta porinil po stopnicah in zgolj Brankovim panterskim refleksom se ima nacija zahvaliti, da ni bila oropana državnika njegovega kalibra.

Resda so nekateri že tedaj dvomili o poslančevi resnicoljubnosti. A ker posnetkov in fotografij ni bilo takoj na voljo, je prevladala logika, da "če se verjame Niki, se verjame tudi Branku".

Te dni pa se je izkazalo, da si je Grims poskus umora gladko izmislil.

V življenju vsake teorije zarote obstaja še večja teorija zarote

Policija je namreč sporočila, da med poslancem in osebo, ki naj bi ga napadla, sploh ni prišlo do fizičnega stika. Je pa lik, v katerem je Branko prepoznal morilca, vrlega poslanca dejansko pljunil. V hrbet. Kar je še vedno neotesano in vsega obsojanja vredno, a je tudi daleč od poskusa umora.

A podobno kot ustavni sodnik Svetlič se je tudi poslanec Grims ob nespornih dejstvih odločil za točno nasprotno potezo od tiste, ki bi bila logična, smiselna in, če hočete, zakonita.

Foto: Planet TV Zdaj je namreč jasno, da si je zgodbo izmislil zato, da je služila kot protiutež medijskemu poročanju o napadu na Niko Kovač. In če bi bilo Grimsa količkaj kaj v hlačah, bi se ob zadnjih ugotovitvah policije opravičil celotni javnosti, še posebej pa šefici inštituta 8. marec. Namesto tega je, ob statiranju kolegov iz stranke, izjavil, da je bil okužen z atipično pljučnico. Menda zato, ker ga je napadalec pljunil.

Povedano drugače: namesto razprave o tem, zakaj je poslanec neotesanega državljana po krivem obdolžil poskusa umora, Grims in stranka zdaj incident besno preoblikujeta v neke vrste napad z biološkim orožjem. Je že tako, da v življenju vsake teorije zarote obstaja še večja teorija zarote.

Posledice šank argumentacije

Morda se zdi, da ustavni sodnik Svetlič in poslanec Grims nimata veliko skupnega. A razlika je skoraj samo v tem, da prvi uporablja več latinskih izrazov in obvlada vstavljanje sprotnih opomb v urejevalniku besedil. Vsebinsko pa med njima vsaj v minulih dneh ni bilo velikega razkoraka. Oba kličeta, da "naj kdo pomisli na otroke!", oba vijeta roke nad ilegalnimi migracijami, in ne nazadnje, oba svoje argumente podpirata z referencami, ki so ali vzete iz konteksta (namerno?) ali napačno razumljene.

To so klasične prvine skrajno desnega kulturnega boja. Njegovi aktivisti pravila priznavajo zgolj takrat, ko gredo v korist njim samim, preostalim članom družbe pa enakopravnost odrekajo.

Ustavni sodnik Svetlič je šele na začetku te poti. Iz njegovih zapisov se vidi, da mu je pri vsem skupaj vsaj malo nerodno. A ne dovolj, da ne bi pisal neumnosti. Pri poslancu Grimsu, ki glasno zanika podnebne spremembe, kriči, da bodo migranti prišli po naše ženske, in omedleva med zatrjevanjem, da bodo istospolni pari vaše otroke spremenili v geje, pa to velja v popolnosti.  

In če se morda sprašujete, kako tovrstna šank argumentacija najde mesto na najvišjih vrhovih oblasti, je odgovor jasen. Ker lahko. In ker se – za razliko od družbe kot celote – njenim protagonistom nikoli ni treba ukvarjati s posledicami tovrstnih izjav.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.