Konec certifikatskega maga?

Za vsakega raste palica, je vedno govorila moja pokojna babica. V mlajših letih nisem verjel, da je tako, ampak zdaj iz dneva v dan opažam, da je to res. Enkrat se je preprosto moralo zgoditi tudi njemu, Valantu. Nadzorniki NFD Holdinga so ga pretekli ponedeljek razrešili iz poslovnih razlogov (beri neustreznega vodenja finančnega holdinga) in če še naprej sledimo "kuloarskim" govoricam, so si za njegov odhod že mesece zelo aktivno prizadevali zlasti v bankirskih vrstah. NFD-jevo "omrežje" podjetij, kot so Valantovo zelo, zelo prepleteno lastniško hobotnico, ki so jo kajpak pomagale soustvarjati banke ali bolje njihovi šefi, je namreč pregloboko poslovno zabredlo. Čista izguba NFD Holdinga je lani presegala 31 milijonov evrov, dolga pa naj bi bilo vsaj za devetdeset milijonov. Vas to kaj spominja na superzadolženost propadlih Vegrada, SCT-ja pa tudi Primorja (ki še malo lebdi nad vodo)?

Padel je torej človek, ki je zelo, zelo dobro unovčil certifikatsko pravljico (certifikate mu je zaupalo več kot sto trideset tisoč Slovenk in Slovencev), ki so jo nekateri slovenski ekonomisti (Jože Mencinger) povsem napačno razumeli. "Stanči" jo je očitno zelo dobro dojel in bil povsod zraven: pri prevzemih podjetij in pri menedžerskih odkupih, ki so jih tkali nekateri slovenski menedžerji. Še pomnite Bavčarja, Kordeža, Šrota, pa še nekatere druge slovenske menedžerje … kaj jih druži? Potrebujete za odločitev polovičko, morda pomoč ljudstva? A da ne? Torej je kristalno jasno, da vse omenjene zdaj že nekdanje menedžerje družijo poskusi "lastninjenja" podjetij (Istrabenz, Merkur, Pivovarna Laško …), katerih posledice v teh kriznih časih zdaj drago plačujemo vsi Slovenci in Slovenke, ki bomo očitno znova morali sanirati tudi slovenske banke, tudi večinsko državno NLB. Kolikokrat že? Njihovi vodilni bankirji so namreč preveč po prijateljsko delili posojila omenjenim gospodarstvenikom. Pa tudi Stane Valant, ki je "pomagal" vsem trem, je njihova skupna točka. Samo v "Istrabenzovi" menedžerski zgodbi je nasedel za več kot sto milijonov evrov.

Koliko slabih terjatev so morale banke zaradi propadlih menedžerskih odkupov odpisati, najbrž prav natančno ne ve nihče. Tudi finančni mag Stane Valant ne, ampak na koncu se je tudi njemu zgodilo, da je preprosto izgubil kompas. Verjamem, da mu je bilo težko, ko so ga njegovi nadzorniki odslovili. Nič ni pomagalo, da se je poskušal rešiti z odprodajo Etola in mariborskih Term. Megalomanski apetiti SV so naredili svoje in nekdanji zavezniki – bankirji (o reprogramu dolgov v zadnjih mesecih niso hoteli nič več slišati) so mu, kot kaže, dokončno obrnili hrbet.

Zdaj bo treba rešiti, kar se še da, seveda brez snovalca in zdaj že nekdanjega prvega moža NFD-jeve lastniške mreže podjetij Valanta. Ali bo treba zato še prodati velike lastniške deleže v Hotelih Bernardin, v Ljubljanskih mlekarnah, kranjski Savi,ali morda tudi nekajmilijonske deleže v trboveljski termoelektrarni, Mercatorju in še kje, ostaja neznanka. Najbrž vse naložbe ne bodo mogle več "obstati" v lastniški mreži NFD. Gotovo pa je le eno, Stane Valant je v NFD(finančnemu holdingu) preteklost, pa če si to prizna ali pa tudi ne. Vprašanje je le, ali njegov odhod z vrha NFD pomeni tudi njegov dokončni potop? Da je imel vedno zelo dobre politično-poslovne zveze, ki jih je malo neuspešno skrival, a zelo poznavalsko izkoriščal, nikakor ne gre pozabiti. Zato morda še ni rekel zadnje. Ali pač? Kaj pa vseh tistih tisoče in tisoče delničarjev NFD-ja, so oni že rekli zadnjo...