Kdo ima vizijo, kakšna naj bo Slovenija? Profesor Cerar?

Pozabite na kratkoročne koristi. Pozabite, kaj vam je udobneje, verjamem, da si želite drugačnega šefa, kot ga imate zdaj. Pomislite pa, kakšnega predsednika vlade si želite. Od njega je namreč odvisno, kakšna bo Slovenija čez pet, deset let. In kako boste živeli, ko boste starejši pet, deset … let. Kakšne predsednike smo imeli Ker novinarji radi posplošujemo, na kratko poglejmo psihološke značilnosti slovenskih premierjev. So pomanjkljive, a ob njih bo lažje razumeti stanje države.

Lojze Peterle: Presojati, ali je imel Peterle vizijo in odločnost, med egi Igorja Bavčarja in Janeza Janše ter ideološkimi trdorokci (Franc Godeša), priložnostnimi dobičkarji (Maks Bastl, Dušan Šešok, Rajko Pirnat), populisti (Jože Mencinger), profesorji (Janez Dular) in ljubiteljskimi politiki (Miha Jazbinšek) bi bilo nekorektno. Priznam.

Janez Drnovšek: Ker je bil deset let na oblasti, o njem vlada mit vizionarskega in odločnega premierja.

Andrej Bajuk: Sprejet je bil na nož, v sedmih mesecih pod medijskim pritiskom (se spomnite ogorčenja, ker je znižal ceno bencina?) in med Janševimi akcijami praktično ni bilo mogoče, da bi dokazal vizionarstvo in odločnost.

Tone Rop: Premlad in premalo izkušen, obenem preveč poln samega sebe, da ga njegov naslednik ne bi premagal.

Janez Janša: Odločnosti mu med njegovim prvim vladanjem ni primanjkovalo, vizijo, ki jo je obljubljal pred volitvami, je zamenjal za koristi svojega klana. V času druge vlade ni bilo ne vizije ne odločnosti, ne nujno po njegovi krivdi.

Borut Pahor: Študijski primer človeka, ki je želel vsakomur ugajati. Zavzel je tisto stališče, ki ga je slišal nazadnje. Njegova vizija predsednika vlade je bila ugajati. Dobro zanj, manj za državo.

Alenka Bratušek: Ši džast nids tajm, da bi lahko pokazala kakšno sled vizije in odločnosti.

Miro Cerar: Kakšno vizijo ima in koliko je odločen, bo lahko pokazal pri pogajanjih o plačah v javnem sektorju.

Zaplet Vlada določa politiko plač v javnem sektorju in težava te vlade je, da nima nobene plačne politike. Prvega januarja se namreč končajo varčevalni ukrepi, ki jih je javni sektor sprejel ob začetku krize. Zdaj sindikati razumljivo zahtevajo dvig plač.

Kakšen je odgovor premierja Mira Cerarja? Treba je varčevati.

Akhm.

Razumem, da je bilo v kriznih letih treba varčevati. Ampak po dveh letih solidne rasti je edino, kar znajo Cerarjevi ministri povedati trdorokim sindikalistom, da je treba varčevati?

Še en zaplet Ker si Slovenija še vedno izposoja, da lahko izplača pokojnine, pa plače učiteljem ter zdravnikom in sodnikom, denarja za dvig plač zaposlenim v javnem sektorju ni. Ta posojila, ki jih porabimo sproti, bodo plačevale generacije naših otrok.

Kako lahko torej nadoknadimo, kar smo izgubili v sedmih letih, tisto, čemur se je bilo treba odpovedati? Razumnih predlogov ni. Ni jih dala vlada, predlogi slovenskih sindikatov bi bili čudež.

Kaj pogrešamo? Tega iz mojih ust ne boste slišali prav pogosto, toda tokrat po mojem mnenju niso krivi sindikati. Ta vlada preprosto nima nobene plačne politike. Po sedmih letih varčevanja je čas za kaj drugega kot pa govorjenje o varčevanju. Na primer:

Kje je element motivacije, zlasti za mlade in izobražene v javnem sektorju?

Bi si vlada upala iz tujine povabiti mlade, ki so zaradi krize odšli iz Slovenije, izkoristiti njihovo znanje in izkušnje ter jih zaposliti v javnem sektorju? (Ena takšnih je za nas eno leto pisala kolumne.) Bi jim znali ponuditi kaj več kot minimalno plačo?

Bi si upali na vodstvene položaje izbranih javnih ustanov, kot je na primer klinični center, iz tujine pripeljati izkušene menedžerje in jim dati evropsko plačo? Kot je pred kratkim zapisal Alojz Ihan: Če ne želimo v Slovenijo sprejemati tujega znanja, bomo prej ali slej dobili tuje gospodarje.

Bi znali nagraditi tiste javne uslužbence, ki iščejo rešitve za ljudi, ne pa, da si ne upajo o ničemer odločiti in se skrivajo za birokratska neživljenjska pravila?

Bi si upali nagraditi vodje, ki so odgovorni za delo in učinkovitost svojih podrejenih? Bi jim dali lažje možnosti, da se poslovijo od neuspešnih?

Če bi premier Cerar zaposlenim v javnem sektorju predstavil tak sistem nagrajevanja, bolj stimulativen in pravičnejši od zdajšnjega, mar menite, da bi zaposleni še naprej podpirali sindikalne uravnilovke, češ da je treba vsem enako dvigniti plače in ugodnosti, delavnim in lenim?

Profesor Cerar, samo malo več poguma, vizije in odločnosti je treba.

Ker drugače bo čista jeba.