Letošnja zima je pokazala zobe in postavila pod vprašaj skrb vzbujajoče napovedi klimatologov iz prejšnjih let. Ali gre letos za pomemben vzorec ali za statistično odstopanje?
Če odštejemo letošnjo zimo, smo dolge, mrzle in zasnežene zime skorajda pozabili. Več kot dobro desetletje nam je bilo prizaneseno pluženje in kidanje snega, prav ta odsotnost večjih količin snega in hudega mraza pa je mnoge priznane klimatologe pripeljala do tega, da so v tem prepoznali trajne spremembe podnebja.
Prva leta novega tisočletja so bile zlasti zime toplejše, kot bi morale biti, mediji pa so nemalokrat napovedali, da so takratne mile zime zgolj uvod v dramatične spremembe, ki nas še čakajo. Nekatere napovedi so šle zelo daleč, češ da naši potomci sploh ne bodo več vedeli, kaj je to sneg v Evropi – vsaj tako so med drugimi dejali tudi meteorologi priznanega nemškega inštituta Max Planck. Letošnja zima: del zgodbe ali trenutek za temeljiti premislek? Potem se je zgodila letošnja zima, ko so padali rekordi nizkih temperatur in višin snega. Letošnja zima je marsikje po Evropi najhladnejša, odkar sistematično spremljajo vremenske pojave – in tudi peta zaporedna, ki je bolj mrzla od dolgoletnega povprečja. Dovolj za ovreči teorijo o globalnem segrevanju? Enako tako se lahko sprašujemo, ali so bile prejšnje mile zime dovolj pogoste in merodajne za takratne sklepe o globalnem segrevanju.
Prvi odzivi vnetih zagovornikov globalnega segrevanja na letošnjo zimo so bili, da ena zima še ne ustvarja trenda, nato pa so razlago okrepili: ugotovljeni pojavi imajo lokalen značaj in pomen. Nekateri celo menijo, da so hladne zime povsem v skladu s teorijo globalnega segrevanja. Temeljno vprašanje: ali sploh merimo tisto, kar je res? Teorijo globalnega segrevanja so mnogi v prejšnjem desetletju sprejeli kot absolutno in neomajno resnico. Način interpretacije takratnih podatkov je takšna razmišljanja celo do neke mere upravičeval, čeprav se mnogi niso spraševali tistega, kar je pomembno še pri vseh drugih analizah podatkov: ali je vzorec pravilen odraz dejanskega stanja oziroma ali je vzorec reprezentativen?
Če je pred leti marsikaj namigovalo, da je globalno segrevanje resničnost, so danes vedno bolj prepričljivi podatki, ki niso v prid tej teoriji. To priznava tudi sicer zelo zadržani The Economist, ki je bil v prejšnjih letih eden najodločnejših zagovornikov teorije globalnega segrevanja. Kljub nespornemu velikemu povečanju emisij toplogrednih plinov v zadnjih petnajstih letih temperature zraka na površini Zemlje niso kazale sprememb. Med letoma 2000 in 2010 smo v ozračje izpustili okoli 100 milijard ton ogljikovega dioksida ali četrtino vseh antropogenih (zaradi človeške dejavnosti) izpustov od leta 1750, a meritve niso nakazale sprememb petletnih povprečnih temperatur. Težava je, a njenih posledic najbrž ne razumemo To seveda nikakor ne pomeni, da nas izpusti ogljikovega dioksida ne bi smeli skrbeti. Podnebje se zaradi toplogrednih plinov najbrž ne segreva tako in toliko, kot smo nekoč verjeli, kar še ne pomeni, da težave ni več, sklepa komentator časopisa The Economist. Morda so bila opažanja iz devetdesetih let prejšnjega stoletja nenavadna, morda narava potrebuje več časa, da se odzove na spremembe, morda spremembe so, a jih nismo pravilno zaznali, predvsem zaradi morebitnih posrednih učinkov povečane koncentracije toplogrednih plinov – vse to so dejavniki, ki nam niso povsem jasni in nam zato ne dopuščajo kategoričnih trditev o tem, ali globalno segrevanje poteka ali ne.
Skrivnost oceanov Dodatno negotovost uvaja dejstvo, da se največkrat ukvarjamo z meritvami zgolj blizu površine Zemlje oziroma gladine oceanov. Dozdajšnje raziskave oceanov, ki zelo verjetno prevzemajo pomembno blažilno vlogo morebitnega segrevanja ozračja, so bile omejene zgolj na globine do 700 metrov, kar pomeni, da še vedno zelo malo vemo o tem, kaj se dogaja v globinah. Geofiziki ameriškega nacionalnega centra za atmosferske raziskave ocenjujejo, da se je skoraj tretjina segrevanja oceanov v zadnjem desetletju zgodila na globinah večjih od 700 metrov – ne le, da ne vemo, kako se sami oceani v resnici segrevajo, temveč tudi ne moremo natančno oceniti, kakšen vpliv ima to na temperature v ozračju. Napake drugih bomo spet krili mi Vse torej kaže, da pravih razsežnosti in učinkov (morebitnih) podnebnih sprememb v bistvu ne znamo zanesljivo opredeliti. To pa ni bila ovira tistim, ki so napovedi o učinkih globalnega segrevanja predstavili kot nesporna dejstva in tako tudi usmerjali državno politiko, davke, naložbe. Sprejete so bile mnoge odločitve, smernice in predpisi, katerih smiselnost danes ni več povsem prepričljiva in ki imajo tudi pomembne gospodarske posledice. Kdo bo odgovoren, če se resnično izkažejo za napačne? Kakor največkrat, če ne kar vedno, bo breme napačnih odločitev politikov tudi tokrat padlo na pleča vseh.
2
