Kakšni so vaši občutki, potem ko ste prebrali tole?

Foto: Reuters

Glasil se je: "… zato je Argentina sprejela ukrepe za omejitev cene vode, čemur pa se je multinacionalka uprla, saj je to spreminjalo dogovorjene pogodbene pogoje in ji manjšalo težko pričakovane dobičke. V dolgi pravni bitki je zmagala francoska korporacija, Argentina pa ji je morala, čeprav je delovala v korist ljudi, plačati 105 milijonov ameriških dolarjev odškodnine."

Zakaj bi upokojenec delal, če ga država kaznuje?
Ali znamo ravnati s tujo lastnino - razmišljanje
Vas zanima, kakšno energijo dajete navijači tekmovalcem?

Ubogi Argentinci, ker so preplačali vodo?  

Fuj, pohlepne korporacije? Kdo si upa tožiti državo? Vam zaupam svoj odziv? Mene je pošteno zmrazilo.  

Če si pogodbena stranka, ki se je izpogajala in podpisala veljavno pogodbo, ob čemer je imela v tem primeru neprimerno več informacij o distribuciji vode, ker jo je prej ponujala sama, potem premisli in naknadno krši podpisano pogodbo, ne da bi prostovoljno plačala odškodnino za kršitev in če je to povrhu vsega še država, ki mora biti vzor obnašanja, se mi zdi, da je sodišče odločilo na edini mogoč in pravilen način.  

Seveda se hudič skriva v podrobnostih, vendar vzemimo primer takšen, kot je bil opisan, in si malo poglejmo zgodovino distribucije vode po svetu, saj ponudba vode in njena privatizacija burita duhove kot le kaj.

Čigava je voda?

Voda in distribucija vode sta zgodovinsko gledano v zasebni lasti, razen zadnjih približno 180 let. Voda oz. njena distribucija naj bi bila v javni lasti zaradi nedelovanja trga na področju distribucije vode (market failures) ter pozitivnih in negativnih učinkov pri uporabi vode.  

V zadnjih 30 letih se je pogled na privatizacijo vode, predvsem pa distribucijo vode spremenil, saj se je zaradi povečanja povpraševanja po vodi, ki ga državam ni uspelo zadostiti, in privatizacijskega vala vse več držav odločilo, da bodo distribucijo vode prenesle na zasebni sektor, ki naj bi vodo čim bolj učinkovito distribuiral.

Empirični podatki še zdaj ne dajo jasne slike, ali je distribucija vode učinkovitejša v zasebni ali državni oziroma javni lasti, jasno pa je, da je cena uporabe vode, kadar je distribucija vode v javni lasti, za potrošnika nižja.  

Ko sodišče "po svoje" razlaga pogodbe

Navedeno pa ne pomeni, da država oziroma javni sektor učinkoviteje distribuira vodo. Navedeno samo pomeni, da se razlika med tržno ceno distribucije (korigirano za monopolni dobiček) in tisto, ki jo zaračunava javni sektor oziroma država, črpa iz proračuna in tako povzroča pritiske na dvig davkov. Ko distribucijo prevzame zasebni sektor, se šele pokaže, kolikšna je v resnici razlika v ceni in koliko je država subvencionirala distribucijo vode. Razlika v ceni, če vodo ponuja država ali pa zasebni sektor, je razlika, ki je plačana iz davkov. Ta razlika pa ni poanta te kolumne.  

Poanta te kolumne je, kaj se zgodi, če sodišče "po svoje" razlaga pogodbe oziroma ima država nekakšen privilegiran položaj na sodiščih in pravice, ki jih preostali subjekti v družbi nimajo.  

Pa poglejmo argentinski primer

Nisem brala koncesijske pogodbe, zato ne vem, kaj je v njej določeno. Glede na članek, ki ga citiram, pa naj bi argentinska država navzgor omejila cene vode, in sicer kar nekaj časa po tem, ko je sklenila koncesijsko pogodbo. S tem zakonom je, kot kaže, samovoljno in enostransko spremenila pogoje koncesijske pogodbe.  

Seveda se je zasebni sektor uprl. Vsakdo, ki bi sklenil pogodbo, potem pa bi naknadno ena stranka spremenila pogoje, čeprav ne bi imela pravne podlage, bi se uprl.  

Se vi ne bi?

Če bi vsi naknadno spreminjali pogodbe …

Zdaj pa k temu, zakaj je pomembno, da je v sodnem sporu zmagal ponudnik vode. Kakor sem že omenila: če nekdo krši koncesijsko pogodbo ali katerokoli pogodbo, mora za to nositi posledice, torej mora plačati odškodnino.  

Zakaj? Ker če je ne, sklenitev pogodbe izgubi vso vrednost za pogodbene stranke in za družbo kot celoto. Predstavljajte si, da bi si lahko vsak, potem ko bi enkrat sklenil pogodbo, pozneje premislil glede svojih pogodbenih obveznosti in jih ne bi izpolnil ali jih izpolnil drugače in samovoljno.  

Recimo, da kupite hišo za 200 tisoč evrov. Podpišete pogodbo, potem pa si prodajalec premisli in od vas hoče 250 tisoč evrov. Kako bi se počutili? Če ne bi imeli pravnega aparata, ki bi stranko, ki krši pogodbo, prisilil k izpolnitvi ali plačilu popolne odškodnine, subjekti ne bi več sklepali pogodb, ker jim sama sklenitev ne bi nič prinesla.  

Če se na pogodbeno izpolnitev, tako kot je zapisana, pogodbene stranke lahko zanesejo, torej na to, da bo nasprotna stranka pogodbo izpolnila ali plačala odškodnino, in če imajo subjekti v gospodarstvu na voljo učinkovit pravni aparat – sodstvo, se na pogodbe lahko zanesemo, trgi in menjava, ki je ključna za gospodarsko rast, pa delujejo.  

Če bi sodišče odločilo v prid države

Pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi argentinsko sodišče odločilo drugače, torej v prid države. Bi kdo sploh še hotel sklepati kakršnekoli pogodbe z državo, sploh dolgoročne, glede na to, da bi vedel, da se državi ni treba držati pogodbenih določil in da ji za to tudi ni treba plačati odškodnin? Zelo malo junakov bi bilo. Mogoče tisti, ki imajo kašne druge vzvode, da lahko prisilijo državo k izpolnitvi njenih obveznosti.

Z drugimi besedami, z besedami, ki jih včasih tako lahkotno uporabljamo, drugačna odločitev sodišča bi pomenila, da Argentina ni pravna država.  

Kdo, razen lumpov, pa si želi živeti v takšni državi?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.