O upokojencih: samo da so tiho in naj nič ne delajo

Ko sem pred dvema letoma spet za nekaj časa odšla živet v ZDA, sem bila presenečena, ko sem opazila, koliko starejših ljudi dela in pri tem uživa, vsaj tako so se obnašali. Ko sem pomislila na svoja študijska leta v ZDA, pa sem ugotovila, da se je enako dogajalo že prej, vendar tega nisem opazila.

Potem sem začela primerjati stanje v Sloveniji. Sem kje opazila, da starejši ljudje delajo? Na tržnici mogoče, drugje pa ne. Zakaj je vendar takšna razlika med ZDA in Slovenijo?

So slovenski upokojenci zadovoljni s svojimi pokojninami?

Ena razlika je verjetno v tem, da ima v Sloveniji več ljudi zagotovljeno pokojnino kot v ZDA, saj je plačevanje socialnih prispevkov v Sloveniji obvezno, v ZDA pa ne.

Pa vendar, si starejši ljudje v Sloveniji, vsaj tisti, ki so sposobni delati še naprej, ne želijo delati oziroma, bolje povedano, si ne želijo višjega zaslužka, ali so s svojimi pokojninami zadovoljni? Če sodim po družinskih članih, ki so že v pokoju, potem je odgovor na dlani. Želijo še naprej delati.[1]

Kako so slovenski pravniki določili, kaj je pokojnina

Tu pa se zatakne. Čeprav je Slovenija del EU, kjer, kot je ugotovila tudi vlada v svojem dokumentu z dne 13. 11. 2015, večina držav članic EU upokojencem omogoča sočasno prejemanje polne javne pokojnine, ki temelji na dokladnem in solidarnostnem sistemu ter dohodkov iz dela oziroma dejavnosti, v Sloveniji ni tako.

V Sloveniji je pravica do starostne (javne) pokojnine še vedno obravnavana kot pravica do nadomestila izpada dohodka in ni zavarovana kot pravica, ki bi upokojencu omogočala, da bi po pridobitvi te pravice užival pokojnino v celoti, ne glede na to, ali bi potem še opravljal kakšno delo oziroma dejavnost.

Z drugimi besedami, v Sloveniji je eden izmed pogojev za pravico do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja.

Po besedah zgoraj navedenega vladnega dokumenta je v Republiki Sloveniji vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravice do pokojnine, razen tistih, ki jih zakon izrecno dovoljuje. V pravnem jeziku navedeno pomeni, da je pravna narava pravice do pokojnine pravica do izpadlega dohodka in ni zavarovana z lastniško pravico, ki je upokojenec ne izgubi, ko se ponovno delovno "aktivira".[2] Malo poenostavljeno rečeno, Slovenija je izbrala neko "tretjo" pot, torej ne gre na poti pravice do pokojnine kot zgolj socialne pravice in ne kot "lastniške pravice". Kakor je napisal Grega Strban,[3] je načelo ekvivalence omehčano z načelom solidarnosti, kar pomeni, da je treba najti ravnotežje med lastninskim varstvom pravice do pokojnine in njeno družbeno-socialno vlogo.

Kaj in kako lahko pri nas upokojenci sploh delajo? Na splošno rečeno so lahko zaposleni od dveh do osmih ur in opravljajo tudi dejavnost. V teh primerih se jim potem pokojnina tudi zmanjšuje:

• če recimo delajo do dve uri dnevno, se jim pokojnina zniža na 75 odstotkov,
• če delajo recimo tri ure dnevno, se jim pokojnina izplačuje v višini 62,5 odstotka in tako naprej.

Navedeno velja za delovno razmerje oziroma opravljanje dejavnosti. Upokojenci pa lahko opravljajo delo brez zmanjšanja pokojnine po civilnih ali avtorskih pogodbah, vendar samo pod pogojem, če niso podani elementi delovnega razmerja (kar lahko presoja tudi inšpektorat Republike Slovenije) ter da gre za dela, ki sicer niso določena kot dela, ki se opravljajo v določeni organizaciji in niso tam tudi sistemizirana. Ravno tako so lahko ta dela samo začasna in ne smejo trajati dlje časa.

Solidarnosti smo dali prednost pred pravičnostjo

Meni se naša "tretja" pot ne zdi pravična in mogoče tudi iz proračunskega vidika ni najbolj pametna. Če nekdo plačuje pokojninske prispevke (in druge prispevke in davke) neko zakonsko določeno dobo, je potem do pokojnine upravičen ne glede na to, ali je še aktiven ali ne, in ne glede na način, na katerega je aktiven.

Razumem, da je treba biti solidaren, in proti solidarnosti nimam nič, če je pametno urejena. Vendar ali mora biti solidarnost res urejena na način, da se upokojencu, ki se ponovno "aktivira", zniža pokojnina, hkrati ko dela, pa spet plačuje davke in vse prispevke, čeprav je na neki način svoj pokojninski hranilnik napolnil že v času dela pred upokojitvijo?

Ali ni solidarnost že v tem, da so plačani davki in prispevki, ko se upokojenec spet "aktivira" in kot "aktivirani" upokojenec s tem prispeva k solidarnosti? Očitno to pri nas ne drži oziroma ni sprejeto.

Kaj pa proračun?

Si je z zdajšnjo ureditvijo država povečala prihodke v pokojninsko blagajno? Ne vem, ne poznam empiričnih podatkov, bi jih pa bila zelo vesela in tudi kakšne simulacije, če so jo pripravljavci zakona pripravili, preden so se odločili za "tretjo" pot oziroma če zdaj spremljajo, kaj se dogaja.

Zakaj bi upokojenec delal, če ga država kaznuje?

Vseeno pa lahko pogledamo nekako čez palec, kaj bi se lahko dogajalo. Če je nekdo v rednem delovnem razmerju za dve uri na dan, se mu pokojnina zniža za 25 odstotkov. Da bi se morebitnemu upokojencu obrestovalo delati, potem mora v dveh urah neto zaslužiti najmanj toliko, kot znaša 25 odstotkov pokojnine, ki jo izgubi. Poleg tega bi vsak pričakoval še malo več plačila, sicer dvomim, da bi kdo sploh začel delati, razen če računamo na to, da se "aktivirani" upokojenci počutijo bolje, če delajo, kot pa da samo uživajo pokojnino.

Glede proračunskih dohodkov pa: če se kdo od upokojencev "aktivira", potem državi ni treba plačati dela pokojnine, hkrati pa pobere še davke in prispevke od plače. Precej dobro za državo, vendar samo če se upokojenci pod takimi pogoji vendarle "aktivirajo". Če se ne, potem mora država plačati celotno pokojnino. Motivacija pa, kakor razloženo zgoraj, ni ne vem kako visoka.

Kdaj pa bi bila motivacija za upokojence visoka?

Ko bi lahko "aktivirani" upokojenci obdržali zasluženo pokojnino, hkrati pa se zaposlili in plačevali davke. Morda bi država res nekaj izgubila na račun tega, da mora plačati čisto vse pokojnine za ljudi, ki so se upokojili, vendar pa bi se, če moje domneve držijo, veliko več upokojencev odločalo za aktiviranje in bi torej z dodatnim plačevanjem davkov in prispevkov več prispevali v proračun, hkrati pa bi se tudi bolje počutili in bolj zdravo živeli, kar naj bi bil tudi cilj države.

Prosim za podatke

Spoštovana pristojna ministrica, spoštovani predsednik vlade, spoštovani zakonodajalci: vesela bi bila empiričnih podatkov, ki bi dokazali, da nimam prav in da moji sklepi ne držijo.

[1]Verjamem, da je želja po delu po dopolnjenem 65. letu tudi precej odvisna od del, ki so jih ljudje opravljali do takrat.

[2]Mag. Primoža Rataja (Delavci in delodajalci, /2015/XV), potem je z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – 2, Uradni list …)

[3]Grega Strban, 2015, Lastninsko varstvo socialnih pravic, Podjetje in delo, 6-7/2015/XLI.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.