Vas zanima, kakšno energijo dajete navijači tekmovalcem?

Pred malo več kot 14 dnevi sem šla prvič na skakalni praznik v Planico. 

Vas zanima, kakšno energijo dajete navijači tekmovalcem?

V preteklosti me ni mikalo, da bi se drenjala v gneči, zdelo se mi je, da se skoki bolje vidijo na televiziji, ker lahko spremljaš celoten skok skakalca, pa rezultate in tako naprej. Odločila sem se, da grem zaradi svojega sina, ki je že vso sezono navijal za Petra Prevca in druge skakalce in skakalke ter spraševal vse mogoče o skokih in skakalcih, njihovih tekmah in treningih ter doma celo treniral doskok v telemark. 

Večini staršev je to letos najbrž zelo poznano. Drugi razlog, zaradi katerega sem hotela, da sin tekme skakalcev vidi v živo, pa je, da sem želela, da občuti, kakšna energija se razvije, ko toliko ljudi navija za športnike. Kakor se navadno zgodi v življenju, pa sva lekcijo dobila predvsem na področju, kjer je nisem pričakovala. 

Priznam, sem adrenalinska navijačica

Zelo rada sodelujem v športu, malo manj navijam, čeprav moram reči, da sem neskončno hvaležna vsem navijačem, ki so mi omogočili, da sem postala adrenalinski "džanki" glede navijanja. 

Prvič se mi je to zgodilo na tekmi alpskega smučanja Pokal Loka, ko sem tekmovala kot pionirka, kot se je tedaj temu reklo. Stara sem bila nekje od 13 do 15 let. Nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem prismučala nekje do sredine proge in zaslišala navijače. Navijače sem sama zelo redko slišala, saj si, ko tekmuješ in si na progi, večinoma v svojem malem vakuumu, kamor ne prodrejo niti hrup, niti mraz, niti bolečine ob udarjanju v količke. To pride za tabo šele v cilju. Takrat pa je bilo navijanje tako hrupno, da je "prebilo" vakuum. 

In na občutek, ki sem ga doživela, nisem bila pripravljena. Bilo je tako, kot da bi dobila krila. Dobesedno poletela sem do cilja. Tudi rezultat ni bil slab. 

Naslednjič, ko se mi je zgodilo nekaj podobnega, so bili občutki še bolj siloviti. V sredini osemdesetih sem namreč peljala kot predtekmovalka na moški slalomski tekmi na pokalu Vitranc v Podkorenu. Ko sem odšla na štart proge, o tem, da je v cilju in ob progi veliko ljudi, sploh nisem premišljevala. Potem pa sem se pripeljala do zadnje strmine. 

Pričakovanja pri ogledu tekem v Planici se niso popolnoma izpolnila. Pričakovanja pri ogledu tekem v Planici se niso popolnoma izpolnila. Foto: Vid Ponikvar

Občutka, ko slišiš 40.000-glavo množico navijati, ne bom nikoli pozabila. V trenutku sem dobila kurjo polt. In postalo me je strah. Kaj če padem pred vsemi temi ljudmi? Smešno, vem, ker nisem tekmovala in to, ali bom padla, sploh ni bilo pomembno. Prav tako ni bilo pomembno za navijače. Prišla sem do cilja, občutki pa me še danes spremljajo. 

Kakor sem že povedala, dobesedno poletiš, za ta občutek pa sem hotela, da ga doživi sin. A ni se zgodilo tako, kot sem si predstavljala. Zgodilo se je nekaj drugega.

Ko sva prispela pod skakalnice v Planici, se je sin malo pritožil, da je zelo hrupno. Ko sva gledala tekmo in sem na ves glas navijala, me je gledal zelo postrani. Poskušala sem mu povedati, kako se počutijo tekmovalci, če nekdo zelo navija za njih, pa me ni razumel. 

Vihtel je slovensko zastavo, drugače pa ni navijal, čeprav je zelo pozorno opazoval tekmo. In tako sem dobila prvo lekcijo. Mogoče sem pripeljala premladega ali pa bi moral ta "nori" občutek najprej doživeti kot tekmovalec in šele potem kot navijač v množici, ki ustvarja posebno energijo. Čeprav nama zdaj ni uspelo, bova še poskušala. Želim mu, da bi kdaj to občutil, saj je občutek nepopisen. 

Ko nekateri navijači čudno govorijo in se opotekajo

Drugo lekcijo pa sva dobila, ko sva se sprehajala med navijači med poskusno in prvo serijo. Zanimalo ga je, zakaj se nekateri ljudje opotekajo in "malo čudno" govorijo. Roko na srce, res jih ni bilo veliko, pa vendar je ravno nekaj tistih, ki so bili rahlo pod vplivom alkohola, opazil. 

Nekako težko mi je bilo razložiti, da so najverjetneje popili malo preveč alkohola oziroma da so utrujeni in da na takšen način navijajo in se veselijo. Na neki čuden način si je za glavni cilj takrat postavil, da vidi čim več opotekajočih se ljudi. Ker tega nisem hotela, sva šla hitro nekaj pojest. 

 

Glavna tema, ko sva po tekmi prišla domov, niso bili skoki, Peter Prevc, število tekmovalcev, njihovo trdo delo, pomen navijanja in podobno. Obdelala sva tudi te teme, ampak precej površno in na hitro.  Glavna tema je bila alkohol in njegov vpliv na človeka. Po svojih najboljših močeh sem odgovarjala na njegova vprašanja. Po dolgem premišljevanju se je odločil in mi sporočil, da sam ne bo pil alkohola, jaz pa samo upam, da si v najstniških letih ne bo premislil …  

Doživela sem navijaško energijo v njeni mogočnosti

Pričakovanja pri ogledu tekem v Planici se niso popolnoma izpolnila. Kljub temu sem hvaležna, da sem videla čudovito tekmo, ki je vselej organizirana optimalno, in spet doživela navijaško energijo v njeni mogočnosti. Če bo sin le hotel, bova prihodnje leto spet odšla navijat v Planico in mogoče ga bo energija navijačev zasvojila. 

Še vedno pa ne vem, ali naj bom hvaležna ljudem, ki so v svoji navijaški vnemi popili malo več kot sicer, ali ne. Na srečo se je za zdaj vse obrnilo, kot se je moralo, sprašujem pa se, ali bi se lahko oziroma ali se bo čez nekaj let drugače. Telemark na srečo doma še vedno treniramo …

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
 

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • mitsuya / 24.06.2016. ob 21:05

    Spoštovani, hvala za potrditev tistega, kar z ženo izkušava vsak v svojem in zdaj skupnem življenju. Živiva besedo modrosti, kar nama prinaša nebeške blagoslove in trezen pogled na ljudi in družbo. Hvaležna sva za moč, ki jo prejemava zaradi vzdržnosti do opojnih substanc in za izkušnje ljudi, ki delajo in čutijo enako. Iskrena hvala za vaš prispevek. m&s

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano